Intervju objavljen v Večeru, v soboto 22.10.2022
Novinarka: Klara Širovnik
Zgodovina slovenske arhitekture jepestra, a na marsikatero obdobje včasih prav prikladno pozabimo. Govorimo o Plečniku, o modernizmu ... o prekrivanju s slamo, o gradnji iz naravnih materialov pa nekoliko manj Zakaj? Koliko se sodobna arhitektura še napaja iz začetnih praks?
"Arhitekti v praksi v Sloveniji zaznavamo dva močna in včasih nasprotujoča si tokova. Neurejenost prostorskega planiranja po eni strani rezultira v izkoriščanju prostora kot zgolj materialne dobrine. Drugi tok, ki se prvemu zoperstavlja, pa ponuja razmislek o prostoru kot dodan vrednosti in v ospredje načrtovanja postavlja oblikovanje prostorov, namenjeni uporabi in predvsem dobrobiti uporabnikov. V tem smislu se lahko naslonim tudi na prostorsko oblikovanje prvotnih skupnosti, ki so naselbine prvenstveno oblikovale z namenom, da bi ljudje v njih živeli in opravljali svoje vsakodnevne zadolžitve. Oblikovanje bivališč je v preteklosti izhajalo iz omejenih materialnih virov, kar je še posebno razvidno iz naselbinske dediščine na podeželju – v odročnih krajih, kjer ni bilo pretoka blaga, so se prebivalci morali znajti s tistim, kar je bilo na dosegu roke. Starejša bivališča na Goričkem recimo so gradili iz okoliške ilovice, premožnejši so imeli hiše iz brun, ki so bile cimprane in ometane, strehe so bile narejene iz slame, ki nastane kot odpadni produkt pri pridelavi hrane – žita. V današnjem času, ko se pričenjamo zavedati visoke cene odvisnost od tujih virov, razmislek o nujnosti samooskrbe ponovno prihaja v ospredje. V tem smislu se lahko iz preteklosti učimo – napajati se je treba iz dobrih praks organizacije skupnosti in sodelovanja pri gradnji. Ogromno odličnih praks izhaja prav iz podeželja.
Modernizem je (skupaj z družbenim sistemom) na drugi strani opolnomočil mesta – takrat se je veliko gradilo in vsaj pomembnejši objekti so se vpenjali vprostor po načelu kritičnega regionalizma; v gradnjo so arhitekti vnašali kulturne specifike okolja, v katero so objekt umestili, gradbeni detajli pa so v prvi vrsti izšli iz funkcije in dosegljivosti materialov. Ornament kot okras je bil sekundarnega pomena – podobno a na drugačen način že pri Plečniku – in sklenemo lahko, da je vizija, da gradimo predvsem iz potrebe in za ljudi (ne pa toliko zaradi materializma in reprezentacije), na ozemlju današnje Slovenije prisotna že od začetkov. Morda se prav okrog tega v sodobnem času pojavlja največja diskrepanca.”
V arhitekturi pogosto govorimo o lepoti, o harmoniji. Koliko tega je najti v prvinskih gradnjah?
"Lepo je to, kar je dobro. Podobno velja za harmonijo. Zame je v prvinskih gradnjah zatorej lepo to, da ni nič odveč. Zaradi omejenosti virov je vsaka poteza premišljena, ornament (detajl) pa je del funkcije ter izhaja iz tehnologije gradnje in zakonitosti materiala – poznamo denimo cel nabor lesenih spojev, pri strehah pa se kreativnost kaže v zasnovi konstrukcije ostrešij, v načinih kritja Prav pri kritju s slamo smo se pri projektu, izvedenem v Prekmurju, podučili, da obstajajo regionalne posebnosti (predvsem pri zaključkih), kar kaže na kulturno povezanost kritja v določenem prostoru.
Kultura je pravzaprav odnos in nas, arhitekte, vznemirja odnos s prostorom, ki hitro jasno pokaže, kako z njim ravnamo in ali smo do njega zadosti pozorni. Skupna kultura pa se formira v trenutku, ko se nek arhitekturni detajl ponovi v drugem prostoru, ko preskoči na drugo območje. To namreč pomeni, da ga je opazil in sprejel za svojega še nekdo drug – najbrž zato, ker se mu je zdel primeren, uporaben. Govoriti o lepoti je abstraktno, o ustreznosti pa morda ne tako zelo."
Z delavnico ste tradicionalne načine gradnje želeli približati tudi mlajšim generacijam. Zakaj je v tem času takšen način gradnje bistven?
"Odgovornost do družbe in prostora zadeva vse, ki v njem bivamo, in vse, ki v to okolje še prihajajo. Prav zato se nam zdi pomembno ustvarjati možnosti za delo in razpravo (tudi v sklopu delavnic). Razmisleki o gradnji iz naravnih materialov se širijo, podobno tudi primeri dobrih arhitekturnih praks. V tujini se to morda dogaja nekoliko hitreje kot v Sloveniji, a vendarle. Oblikovanje tako imenovanih bottom-up iniciativ, v sklopu katerih različna društva, organizacije in posamezniki oblikujejo izobraževanja v obliki praktičnih delavnic, je pri tem ključno. Z njimi se namreč začnejo pogovori o nujnosti sistematizacije in oblikovanju podpornega okolja za uporabo naravnih materialov pri gradnji. Iz izmenjave izkušenj je namreč vidno, da zadeve na tem nivoju v Sloveniji še niso urejene, zato je v praksi takšno gradnjo za zdaj težko izvajati. Ker pri nas sistem uporabe naravnih materialov še ni vzpostavljen, moramo – če se takšne gradnje vseeno lotimo – uvoziti tudi določene materiale, ki bi ob pravi podjetniški spodbudi lahko nastajali v lokalnem okolju.
Pogovorov (in tokratne delavnice) se udeležujejo ljudje iz vseh vetrov – v Prekmurju so se nam tokrat pridružili študenti arhitekture, arhitekti, ki že uporabljajo naravne materiale, pa tudi posamezniki izven stroke, ki imajo svoje vire in hiše ter čutijo odgovornost do prostora; o naravni gradnji si želijo vedeti več, da bodo lahko v prihodnje morda lažje sodelovali z arhitektom ali pa sami delali na svojih objektih. Vsem je skupno zavedanje, da z vsakim posegom v okolje vzpostavljajo odnos med okolico, stavbo in bivanjem v njej. Ideali udeležencev in pripravljavcev takih akcij so dostikrat podobni, saj se drugače na povabilo ne bi odzvali. Večinoma si vsi želimo družbe in prostora, v katerem bi lahko dobro soustvarjali. Ko se pogovarjamo o delu, je čas relativen. Vložena energija v pravo smer pa ključna.”
Pa bomo zmogli prestopiti razkorak med nekoč in danes? Smo se, tudi v svoji potrošniški grabežljivosti, zmožni vrniti nazaj?
"Predvidevati je težko, zato je eksperiment vedno toliko bolj zanimiv. Pripravo projekta Slamnata streha sva s kolegico arhitektko Nino Vidić Ivančič začeli spomladi. Ideja je nastala spontano, ko sva se lotili prenove objektov na posesti Makrobios v Prekmurju in ugotovili, kako malo v resnici vemo o tradicionalni gradnji. Nina že nekaj let deluje v sklopu arhitekturnega kolektiva, moje delovanje pa je trenutno samostojno, prepleteno z različnimi sodelovanji med arhitekturnimi in družbenimi projekti. Družijo naju pogovor in delo ter razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti prostora. Sprva naju je torej zanimalo, na katerih področjih znanj nimamo, kje jih je treba pridobiti in kakšne so možnosti, da izobraževanje doseže čim širši krog ljudi. Prvi aktivni del delavnice z mojstrom slamokrovstva Antonom Golnarjem je torej za nami, sedaj pripravljamo publikacijo, ki bo zaobjela pridobljena znanja, v njej pa bodo objavljeni tudi intervjuji s strokovnjaki, prikaz osnovnih veščin in tehnike prekrivanja s slamo ter izmenjava prakse z biroji iz tujine, ki so slamo kot kritino ali fasadni ovoj uporabili v arhitekturnih projektih.
Obenem pa je jasno, da se takih tehnik iz priročnika se ne moremo priučiti – to se zgodi šele s praktičnim delom, s prenosom znanja z mojstra na vajenca. Poudariti velja, da ne pričakujemo, da bodo objekti v prihodnosti povečini kriti s slamo (celo zakonodaja to na zasebnih objektih trenutno onemogoča). Vredno pa se je priučiti znanj, ki nam utegnejo priti prav - to moramo storiti, dokler še imamo žive pričevalce tega izročila."
Da sploh ne govorimo o trenutnem dvigu cen (in celo o nedostopnosti) uvoženih gradbenih materialov. Če kdaj, se je smiselno učiti zdaj.
"Drži. Začeli smo se zavedati, da so viri omejeni in da je morda dobro, da v trenutku nedostopnosti znamo sami po- skrbeti za svoje okolje. Včasih je bilo pri gradnji ključno sodelovanje, danes pa projekte načeloma naročimo pri zunanjem izvajalcu; ne vemo več, od kod izhajajo materiali, ki jih uporabljamo, nismo v stiku s stavbo, v kateri bomo bivali. Pri snovanju domov se danes vpeljujejo tudi mnoge tehnologije, ki morda sploh ne bi bile potrebne, če je hiša pravilno zasnovana. Pri delu mojstra pa, nasprotno, vidiš, da ima vsak detajl zakaj in zato. Zdi se, da smo v tem času na to malce pozabili. Proces kritja s slamo je od začetka do konca ročno delo, za proizvodnjo slame pa ni potrebne skoraj nič energije, tudi emisijski odtis je izjemno majhen.”
Mojstrov počasi več ne bo, kot ste omenili. Obenem, se mi zdi, v današnji družbi niti ni prostora za napake. Vse mora biti izvedeno takoj in pravilno, neoporečno; pri gradnji iz naravnih materialov pa je treba sprejeti, da kdaj pa kdaj nastane kakšna razpoka, da iz stene zraste kakšna rožica, da streha morda ni popolna.
"Ko smo zvečer na delavnici sedeli ob ognju in se pogovarjali, smo debatirali prav o tem – kako nenavadno je, da je samograditeljstvo v današnji družbi skoraj nemogoče. Za naravni material ne moreš z lahkoto pridobiti izjave o ustreznosti, certificiranosti; obstajajo zaobidi, a sistemsko to, kot omenjeno, še ni rešeno. Obenem pa v družbi manjka zavedanje, da ti materiali omogočajo popravljanje v času življenja stavbe in da je mogoče z njimi varno in stabilno živeti. Osnovam (statiki, protipožarnosti ...) seveda mora biti zadoščeno, a dopuščeno bi moralo biti tudi to, da – s sprejemanjem soodgovornosti za to, kar je narejeno – živiš v hiši, ki je tvoja. In tudi napake, ki jih omenjate, hišo delajo ‘našo'."
Kako zelo pomembno je pri tradicionalnih gradnjah sodelovanje z arhitektom? Zdi se mi, da pri sodobnih gradnjah vsak dela v skladu z lastnim okusom. V enem od prispevkov sem pred časom prebrala, da v sodobnosti prav tako opažamo eksponentno povečavo slojevitosti arhitekturnega poklica, ki od arhitekta, ki želi voditi uspešno in predvsem odgovorno delo, pričakuje vlogo nekakšne renesančne figure in temu primerno zmožnost kritičnega odziva na dogajanje v okolju, v katerem deluje.
"Lepo opažanje. Morda je res tako in najbrž je tako prav, čeprav ta renesančni človek tudi danes lovi večni balans med željami naročnikov, strokovnimi znanji in lastnimi prepričanji ter zapovedmi sistema. Usklajevanje terja razumevanje vseh in hkrati postavlja arhitekta v vlogo mediatorja z omejenimi možnostmi vpliva, hkrati pa mu nalaga vso odgovornost uresničitve. Dostikrat bi si arhitekti v praksi želeli boljšega podpornega okolja, ki bi omogočalo realizacijo stavb, ki so za celoten prostor in prihodnost dobre.
Vloga arhitekta je torej postala (in je morda bila že poprej) izjemno zahtevna. Dejstvo je, da arhitekti v praksi to čutimo. Izjemno pomembna je komunikacija, ki se dogaja na več nivojih, zato je dobrodošlo paralelno izobraževanje vseh deležnikov, tudi laične javnosti; da se naposled lažje srečamo v oblikovanju skupnega prostora. Da, skratka, ne pade vse na arhitekta v trenutku, ko se sreča z naročnikom, temveč da se znanje o kakovostnem oblikovanju prostora v družbi razširi že prej.”
Na Štajerskem je arhitekturna krajina degradirana. Kako bi morali načrtovati arhitekturo na podeželju? Vemo, da obstajajo številne prostorne, a prazne hiše, ki se jim ljudje niso pripravljeni odreči niti jih preurediti. Vidite potenciale tudi v trajnostnih obnovah prevelikih, morda zapuščenih zgradb?
"Vsa slovenska arhitekturna krajina ječi pod težo manjka skupne vizije prihodnosti, hkrati pa se prebuja mnogo iniciativ, ki bodo to vizijo prej ali slej oblikovale. Lani sem imela kot somentorica s prof. Sadarjem priložnost sodelovati pri projektu Rehab(il)itacija – enodružinska hiša, od predmestja do podeželja. Pri projektu, v katerega sta bili vključeni Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani in UMFG PA, so se študenti posvetili temi trajnostne prenove fonda enodružinskih hiš v Sloveniji in ena od študentskih dvojic je izpostavila prav ta problem in ga projektno obravnavala – na eni strani smo priča staranju prebivalstva v svoji fizični in finančni krhkosti, na drugi strani pa nam ostaja ogromen fond prevelikih objektov iz pretežno sedemdesetih let. Tem, v katerih se srečujeta družba in prostor, je mnogo, in želeli bi si, da bi se jih z občutljivostjo lotevalo čim več ljudi. Tako z idejami kot z realizacijami."
Novinarka: Klara Širovnik
Govoriti o lepoti je abstraktno,
o ustreznosti pa ne tako zelo
o ustreznosti pa ne tako zelo
Po arhitekturni delavnici, na kateri so udeleženci s slamo prekrivali domačijo v Lucovi (Gornji Petrovci) v Prekmurju, smo se o trajnostni gradnji, o njeni lepoti in harmoniji ter o funkciji arhitekta v sodobni, pogosto impulzivni družbi pogovarjali z arhitektko Mašo Ogrin.
Na delavnicah sta organizatorki (poleg Maše Ogrin še arhitektka Nina Vidić Ivančič) skupaj Antonom Golnarjem, enim redkih aktivnih mojstrov slamokrovstva pri nas, ki pa je vpisan tudi v evidenco nosilcev nesnovne dediščine, ta trajnostni nači gradnje skušali približati mlajšim generacijam in vsem zainteresiranim. Slama je konec koncev naravni material, ki ostane kot stranski produkt obpridelavi žita, zato je njena uporaba še kako zanimiva ob zavedanju energetske krize, ki smo ji priča.
Zgodovina slovenske arhitekture jepestra, a na marsikatero obdobje včasih prav prikladno pozabimo. Govorimo o Plečniku, o modernizmu ... o prekrivanju s slamo, o gradnji iz naravnih materialov pa nekoliko manj Zakaj? Koliko se sodobna arhitektura še napaja iz začetnih praks?
"Arhitekti v praksi v Sloveniji zaznavamo dva močna in včasih nasprotujoča si tokova. Neurejenost prostorskega planiranja po eni strani rezultira v izkoriščanju prostora kot zgolj materialne dobrine. Drugi tok, ki se prvemu zoperstavlja, pa ponuja razmislek o prostoru kot dodan vrednosti in v ospredje načrtovanja postavlja oblikovanje prostorov, namenjeni uporabi in predvsem dobrobiti uporabnikov. V tem smislu se lahko naslonim tudi na prostorsko oblikovanje prvotnih skupnosti, ki so naselbine prvenstveno oblikovale z namenom, da bi ljudje v njih živeli in opravljali svoje vsakodnevne zadolžitve. Oblikovanje bivališč je v preteklosti izhajalo iz omejenih materialnih virov, kar je še posebno razvidno iz naselbinske dediščine na podeželju – v odročnih krajih, kjer ni bilo pretoka blaga, so se prebivalci morali znajti s tistim, kar je bilo na dosegu roke. Starejša bivališča na Goričkem recimo so gradili iz okoliške ilovice, premožnejši so imeli hiše iz brun, ki so bile cimprane in ometane, strehe so bile narejene iz slame, ki nastane kot odpadni produkt pri pridelavi hrane – žita. V današnjem času, ko se pričenjamo zavedati visoke cene odvisnost od tujih virov, razmislek o nujnosti samooskrbe ponovno prihaja v ospredje. V tem smislu se lahko iz preteklosti učimo – napajati se je treba iz dobrih praks organizacije skupnosti in sodelovanja pri gradnji. Ogromno odličnih praks izhaja prav iz podeželja.
Modernizem je (skupaj z družbenim sistemom) na drugi strani opolnomočil mesta – takrat se je veliko gradilo in vsaj pomembnejši objekti so se vpenjali vprostor po načelu kritičnega regionalizma; v gradnjo so arhitekti vnašali kulturne specifike okolja, v katero so objekt umestili, gradbeni detajli pa so v prvi vrsti izšli iz funkcije in dosegljivosti materialov. Ornament kot okras je bil sekundarnega pomena – podobno a na drugačen način že pri Plečniku – in sklenemo lahko, da je vizija, da gradimo predvsem iz potrebe in za ljudi (ne pa toliko zaradi materializma in reprezentacije), na ozemlju današnje Slovenije prisotna že od začetkov. Morda se prav okrog tega v sodobnem času pojavlja največja diskrepanca.”
V arhitekturi pogosto govorimo o lepoti, o harmoniji. Koliko tega je najti v prvinskih gradnjah?
"Lepo je to, kar je dobro. Podobno velja za harmonijo. Zame je v prvinskih gradnjah zatorej lepo to, da ni nič odveč. Zaradi omejenosti virov je vsaka poteza premišljena, ornament (detajl) pa je del funkcije ter izhaja iz tehnologije gradnje in zakonitosti materiala – poznamo denimo cel nabor lesenih spojev, pri strehah pa se kreativnost kaže v zasnovi konstrukcije ostrešij, v načinih kritja Prav pri kritju s slamo smo se pri projektu, izvedenem v Prekmurju, podučili, da obstajajo regionalne posebnosti (predvsem pri zaključkih), kar kaže na kulturno povezanost kritja v določenem prostoru.
Kultura je pravzaprav odnos in nas, arhitekte, vznemirja odnos s prostorom, ki hitro jasno pokaže, kako z njim ravnamo in ali smo do njega zadosti pozorni. Skupna kultura pa se formira v trenutku, ko se nek arhitekturni detajl ponovi v drugem prostoru, ko preskoči na drugo območje. To namreč pomeni, da ga je opazil in sprejel za svojega še nekdo drug – najbrž zato, ker se mu je zdel primeren, uporaben. Govoriti o lepoti je abstraktno, o ustreznosti pa morda ne tako zelo."
Z delavnico ste tradicionalne načine gradnje želeli približati tudi mlajšim generacijam. Zakaj je v tem času takšen način gradnje bistven?
"Odgovornost do družbe in prostora zadeva vse, ki v njem bivamo, in vse, ki v to okolje še prihajajo. Prav zato se nam zdi pomembno ustvarjati možnosti za delo in razpravo (tudi v sklopu delavnic). Razmisleki o gradnji iz naravnih materialov se širijo, podobno tudi primeri dobrih arhitekturnih praks. V tujini se to morda dogaja nekoliko hitreje kot v Sloveniji, a vendarle. Oblikovanje tako imenovanih bottom-up iniciativ, v sklopu katerih različna društva, organizacije in posamezniki oblikujejo izobraževanja v obliki praktičnih delavnic, je pri tem ključno. Z njimi se namreč začnejo pogovori o nujnosti sistematizacije in oblikovanju podpornega okolja za uporabo naravnih materialov pri gradnji. Iz izmenjave izkušenj je namreč vidno, da zadeve na tem nivoju v Sloveniji še niso urejene, zato je v praksi takšno gradnjo za zdaj težko izvajati. Ker pri nas sistem uporabe naravnih materialov še ni vzpostavljen, moramo – če se takšne gradnje vseeno lotimo – uvoziti tudi določene materiale, ki bi ob pravi podjetniški spodbudi lahko nastajali v lokalnem okolju.
Pogovorov (in tokratne delavnice) se udeležujejo ljudje iz vseh vetrov – v Prekmurju so se nam tokrat pridružili študenti arhitekture, arhitekti, ki že uporabljajo naravne materiale, pa tudi posamezniki izven stroke, ki imajo svoje vire in hiše ter čutijo odgovornost do prostora; o naravni gradnji si želijo vedeti več, da bodo lahko v prihodnje morda lažje sodelovali z arhitektom ali pa sami delali na svojih objektih. Vsem je skupno zavedanje, da z vsakim posegom v okolje vzpostavljajo odnos med okolico, stavbo in bivanjem v njej. Ideali udeležencev in pripravljavcev takih akcij so dostikrat podobni, saj se drugače na povabilo ne bi odzvali. Večinoma si vsi želimo družbe in prostora, v katerem bi lahko dobro soustvarjali. Ko se pogovarjamo o delu, je čas relativen. Vložena energija v pravo smer pa ključna.”
Pa bomo zmogli prestopiti razkorak med nekoč in danes? Smo se, tudi v svoji potrošniški grabežljivosti, zmožni vrniti nazaj?
"Predvidevati je težko, zato je eksperiment vedno toliko bolj zanimiv. Pripravo projekta Slamnata streha sva s kolegico arhitektko Nino Vidić Ivančič začeli spomladi. Ideja je nastala spontano, ko sva se lotili prenove objektov na posesti Makrobios v Prekmurju in ugotovili, kako malo v resnici vemo o tradicionalni gradnji. Nina že nekaj let deluje v sklopu arhitekturnega kolektiva, moje delovanje pa je trenutno samostojno, prepleteno z različnimi sodelovanji med arhitekturnimi in družbenimi projekti. Družijo naju pogovor in delo ter razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti prostora. Sprva naju je torej zanimalo, na katerih področjih znanj nimamo, kje jih je treba pridobiti in kakšne so možnosti, da izobraževanje doseže čim širši krog ljudi. Prvi aktivni del delavnice z mojstrom slamokrovstva Antonom Golnarjem je torej za nami, sedaj pripravljamo publikacijo, ki bo zaobjela pridobljena znanja, v njej pa bodo objavljeni tudi intervjuji s strokovnjaki, prikaz osnovnih veščin in tehnike prekrivanja s slamo ter izmenjava prakse z biroji iz tujine, ki so slamo kot kritino ali fasadni ovoj uporabili v arhitekturnih projektih.
Obenem pa je jasno, da se takih tehnik iz priročnika se ne moremo priučiti – to se zgodi šele s praktičnim delom, s prenosom znanja z mojstra na vajenca. Poudariti velja, da ne pričakujemo, da bodo objekti v prihodnosti povečini kriti s slamo (celo zakonodaja to na zasebnih objektih trenutno onemogoča). Vredno pa se je priučiti znanj, ki nam utegnejo priti prav - to moramo storiti, dokler še imamo žive pričevalce tega izročila."
Da sploh ne govorimo o trenutnem dvigu cen (in celo o nedostopnosti) uvoženih gradbenih materialov. Če kdaj, se je smiselno učiti zdaj.
"Drži. Začeli smo se zavedati, da so viri omejeni in da je morda dobro, da v trenutku nedostopnosti znamo sami po- skrbeti za svoje okolje. Včasih je bilo pri gradnji ključno sodelovanje, danes pa projekte načeloma naročimo pri zunanjem izvajalcu; ne vemo več, od kod izhajajo materiali, ki jih uporabljamo, nismo v stiku s stavbo, v kateri bomo bivali. Pri snovanju domov se danes vpeljujejo tudi mnoge tehnologije, ki morda sploh ne bi bile potrebne, če je hiša pravilno zasnovana. Pri delu mojstra pa, nasprotno, vidiš, da ima vsak detajl zakaj in zato. Zdi se, da smo v tem času na to malce pozabili. Proces kritja s slamo je od začetka do konca ročno delo, za proizvodnjo slame pa ni potrebne skoraj nič energije, tudi emisijski odtis je izjemno majhen.”
Mojstrov počasi več ne bo, kot ste omenili. Obenem, se mi zdi, v današnji družbi niti ni prostora za napake. Vse mora biti izvedeno takoj in pravilno, neoporečno; pri gradnji iz naravnih materialov pa je treba sprejeti, da kdaj pa kdaj nastane kakšna razpoka, da iz stene zraste kakšna rožica, da streha morda ni popolna.
"Ko smo zvečer na delavnici sedeli ob ognju in se pogovarjali, smo debatirali prav o tem – kako nenavadno je, da je samograditeljstvo v današnji družbi skoraj nemogoče. Za naravni material ne moreš z lahkoto pridobiti izjave o ustreznosti, certificiranosti; obstajajo zaobidi, a sistemsko to, kot omenjeno, še ni rešeno. Obenem pa v družbi manjka zavedanje, da ti materiali omogočajo popravljanje v času življenja stavbe in da je mogoče z njimi varno in stabilno živeti. Osnovam (statiki, protipožarnosti ...) seveda mora biti zadoščeno, a dopuščeno bi moralo biti tudi to, da – s sprejemanjem soodgovornosti za to, kar je narejeno – živiš v hiši, ki je tvoja. In tudi napake, ki jih omenjate, hišo delajo ‘našo'."
Kako zelo pomembno je pri tradicionalnih gradnjah sodelovanje z arhitektom? Zdi se mi, da pri sodobnih gradnjah vsak dela v skladu z lastnim okusom. V enem od prispevkov sem pred časom prebrala, da v sodobnosti prav tako opažamo eksponentno povečavo slojevitosti arhitekturnega poklica, ki od arhitekta, ki želi voditi uspešno in predvsem odgovorno delo, pričakuje vlogo nekakšne renesančne figure in temu primerno zmožnost kritičnega odziva na dogajanje v okolju, v katerem deluje.
"Lepo opažanje. Morda je res tako in najbrž je tako prav, čeprav ta renesančni človek tudi danes lovi večni balans med željami naročnikov, strokovnimi znanji in lastnimi prepričanji ter zapovedmi sistema. Usklajevanje terja razumevanje vseh in hkrati postavlja arhitekta v vlogo mediatorja z omejenimi možnostmi vpliva, hkrati pa mu nalaga vso odgovornost uresničitve. Dostikrat bi si arhitekti v praksi želeli boljšega podpornega okolja, ki bi omogočalo realizacijo stavb, ki so za celoten prostor in prihodnost dobre.
Vloga arhitekta je torej postala (in je morda bila že poprej) izjemno zahtevna. Dejstvo je, da arhitekti v praksi to čutimo. Izjemno pomembna je komunikacija, ki se dogaja na več nivojih, zato je dobrodošlo paralelno izobraževanje vseh deležnikov, tudi laične javnosti; da se naposled lažje srečamo v oblikovanju skupnega prostora. Da, skratka, ne pade vse na arhitekta v trenutku, ko se sreča z naročnikom, temveč da se znanje o kakovostnem oblikovanju prostora v družbi razširi že prej.”
Na Štajerskem je arhitekturna krajina degradirana. Kako bi morali načrtovati arhitekturo na podeželju? Vemo, da obstajajo številne prostorne, a prazne hiše, ki se jim ljudje niso pripravljeni odreči niti jih preurediti. Vidite potenciale tudi v trajnostnih obnovah prevelikih, morda zapuščenih zgradb?
"Vsa slovenska arhitekturna krajina ječi pod težo manjka skupne vizije prihodnosti, hkrati pa se prebuja mnogo iniciativ, ki bodo to vizijo prej ali slej oblikovale. Lani sem imela kot somentorica s prof. Sadarjem priložnost sodelovati pri projektu Rehab(il)itacija – enodružinska hiša, od predmestja do podeželja. Pri projektu, v katerega sta bili vključeni Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani in UMFG PA, so se študenti posvetili temi trajnostne prenove fonda enodružinskih hiš v Sloveniji in ena od študentskih dvojic je izpostavila prav ta problem in ga projektno obravnavala – na eni strani smo priča staranju prebivalstva v svoji fizični in finančni krhkosti, na drugi strani pa nam ostaja ogromen fond prevelikih objektov iz pretežno sedemdesetih let. Tem, v katerih se srečujeta družba in prostor, je mnogo, in želeli bi si, da bi se jih z občutljivostjo lotevalo čim več ljudi. Tako z idejami kot z realizacijami."
Portret Maša Ogrin
Čiščenje slame
Maša Ogrin, Nina Vidić Ivančič, mojster Anton Golnar
Mojster Anton Golnar kaže zaključek slemena
Udeleženci na delavnici
Project Thatched roof / projekt Slamnata streha
© 2022 Maša Ogrin