https://spaces.si spaces Fri, 06 Sep 2024 16:00:15 +0000 https://spaces.si en http://spaces.si/Prihodnost-Tobacne-Ljubljana Fri, 06 Sep 2024 16:00:15 +0000 spaces 454199 SPACES S•O•C - Thinking CONTACTPrihodnost Tobačne Ljubljana Slovenija potrebuje kreativne prostore@Trajekt, 7.2.2011 Maša Ogrin V preteklih tednih so začeli z rušitvijo Tobačne tovarne v Ljubljani. Natečaj razpisan ob koncu leta 2006 v obdobju gospodarskega razcveta se je začel uresničevati v popolnoma novi družbeni situaciji, ko so se pogoji gospodarskega blagostanja povsem spremenili. Naše oblasti še niso doumele termina Akcijski urbanizem (»Action urbanism « op.p.), ki pomeni, da se odzovemo na družbeno in gospodarsko stanje v državi in se morda odpovemo novim investicijam in rušitvam objektov, kadar bi se bilo smiselno odločiti za ponovno uporabo »Re-use«. O tem vedno več slišimo tudi iz različnih svetovnih virov, ki se ukvarjajo s prostorsko problematiko v post-industrijski dobi visokega potrošništva. Včasih je smotrejše preurediti in ponovno uporabiti stave, ki so že prenesle tok časa in v sebi nosijo zapis prostorske zgodovine, ter so popolnoma prostorsko ustrezne, kot pa da se gradnje zaradi dobičkonosnosti poslov lotimo ponovno. Nagrajeni elaborat, izbran na natečaju, bi z nekaj popravki povsem spoštljivo posegal v območje slovenske dediščine 19. stoletja, saj ohranja tipologijo ureditve industrijskega parka in dodaja poslovno-stanovanjski program. Z nekaj izboljšavami, bi lahko pomenil popolnoma nov zagon na območju nekdanje tobačne tovarne. Vendar je v času gospodarske krize investicija v projekt novogradnje, kjer že imamo uporabno vrednost vprašljiva. Na območju tobačne tovarne še danes delujejo različna sodobna podjetja, arhitekturni biroji in uspešne kreativne skupine. Velike, odprte in svetle površine ponujajo idealne pogoje za razvoi interdisciplinarnih, sodobnih kreativnih podjetij. Prostor bi lahko namenili mladim svobodnim samoiniciativnim skupinam, kar ne pomeni, da bi območja zasedli skvoti, kakršnega predstavljata Metelkova in Rog, temveč resna podjetja, s katerimi bi družba pridobila nov zagon in novo moč, ter krepila občutek pripadnosti. Namesto podpiranja novih idej, še vedno raje sledimo starim vzorcem. Nove oblike poslovanja, zahtevajo drugačno organiziranost dela in prav tako delovnih prostorov. Takšne prostore sicer lahko zagotovi novogradnja, a vendar, stari prostori, hkrati tudi nosilci identitete, morda se niso odslužili. Poleg tega so na novo determinirani prostori vse prevečkrat neprijazni eksperimentom in zmanjšujejo kreativno moč, saj je njihova uporaba skoraj vedno povezana z investicijskim kapitalom družbe. Za uspešno družbeno prenovo potrebujemo kreativna podjetja in prostore, ki z ustvarjanjem pozitivnega delovnega vzdušja, krepijo delovno vnemo in proizvajajo dodano vrednost. Primer podobno razvitega kreativnega delovnega okolja so vidni povsod po svetu in imajo za seboj dolgo zgodovino uspešnega delovanja, rane predelave industrijskih območij izven mestnih središč in ustvarjanje tematskih parkov - Duisburg Nord, Zollverein, Südgelände v Belinu, stalnica pa so tudi različne vsebinske prenove odsluženih industrijskih obratov v mestih. Eden od bolj uspešnih primerov je galerija in muzej PS1, Mome, ki je pomenila alternativo razstavljanja sodobne umetnosti v sedemdesetih. Najdemo tudi uspešno prenovljene industrijske četrti, ki so skozi preobrazbo ohranile svojo zgodovinsko identiteto in jih je nov program le osvežil, primer je ulica Brick Lane v Londonu, staro industrijsko območje, v katerega so se v preteklosti naseljevali pretežno tuji priseljenci, danes pa slovi po svoji prepoznavnosti in je kraj identifikacije novodobnih mladih ustvarjalcev in podjetnikov. Živeti v tem delu Londona je neke vrste statusni-simbol. Umetniki in kreativci niso le paraziti družbe, temveč jo soustvarjajo. Na območju je polno domačih trgovin s kvalitetno predelanimi recikliranimi oblačili, oblikovalskih studiev, kafičev, ki delujejo kot dnevne sobe, v katerih mladi ne posedajo, temveč se v njih aktivno udejstvujejo. Umetniki in kreativci soustvarjajo družbeno realnost. Nekaj podobnega se je spontano zacelo zraščati z zgodbo Tobačne v Ljubljani, toda niti politika niti stroka potenciala nista prepoznali in ga tudi nista finančno podprli, kot bi bilo potrebno za zagon takšnega inkubatorja idej. Lepo bi bilo živeti v družbi, ki bi prepoznavala vitalne vzgibe mesta in na njih prilagajala zakonodajo, saj so take zgodbe lahko veliko bolj uspešne, kot gradnja novih lupin. Vsebina je namreč tista, ki ustvari in definira prostor okoli sebe, obratna pot pa je lahko veliko bolj tvegana. Vir: http://trajekt.org/2011/02/07/primer-tobacna-ali-slovenija-potrebuje-kreativne-prostore/            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACTPrihodnost Tobačne Ljubljana Slovenija potrebuje kreativne prostore@Trajekt, 7.2.2011 Maša Ogrin V preteklih... http://spaces.si/Nova-industrija-v-Trbovljah Fri, 06 Sep 2024 15:20:33 +0000 spaces 454188 SPACES S•O•C - Thinking CONTACTNova industrija v TrbovljahSredišče PUNKT - aktivacija lokalne kreativne skupnosti@Trajekt, 06.10.2012 (TAP - Teden arhitekture in prostora 2012)Maša Ogrin, Tadeja Bučar Trbovlje označuje dimnik Termoelektrarne Trbovlje (TET) iz leta 1976, ki je s 36om najvišji dimnik v Evropi. Trbovlje poznamo kot nekdanje lovišče celjskih grofov, kasneje kot rudarsko mesto z več kot 50 vhodi v rudnik, nenazadnje pa so Trbovlje mesto s prvim vrtljivim gledališkim odrom v Jugoslaviji. V drugi polovici devetdesetih let dvajsetega stoletja, jih je - kot mnogo drugih evropskih mest - zapustila industrija. Opuščeni objekti industrije v prostoru so osamelci, ki bi z redefinicijo programa in ureditvijo prostora lahko ponovno zaživeli. Od najvišjega dimnika v Evropi proti centru mesta se iz smeri zasavske ceste zvrstijo: Še delujoča, a prazno zevajoča Cementarna Trbovlje (Lafarge Cement), nevzdrževane rudniške površine na Kipah, napol živi ostanki Strojne tovarne Trbovlje - STT (1948), rudarska kolonija z odpadajočim ometom in socialno ogroženimi prebivalci. V centru mesta je lepotica med praznimi industrijskimi katedralami - Mehanika (1953), nadalje v hrib proti severu je razkrajajoči se IPOZ (1974), v zgornjem delu mesta TIKA (1959), Livarna (1956) in bivša Tovarna pohištva Trbovlje (1952), ki se iz naslova stečaja že več let neuspešno prodaja. Pri njej čez cesto se razkraja objekt, hibrid med industrijskim objektom in trgovinskimi izložbami. Pri koncu trboveljske doline pa imata mesto nekoč centra ženske delavske moči - Peko Trbovlje.(1970) in Iskra Kranj - tovarna polprevodnikov (1966). Visoko pod oblaki pa se nad zasavsko dolino s Kuma (1220m) sklanja prazen RTV oddajnik, ki je prepošiljal radio-televizijske signale od 1. 1957. "PUNKT - Center kreativnih industrij" Pod imenom "PUNKT" se je pod vtisom prostorov, kjer so nekoč rohneli stroji in so danes zapuščeni industrijski objekti Zasavja, skupina kreativnih, zagnanih, daljnovidnih Zasavcev odločila, da zastavijo drugačen čas. Z bazo v bivši C’m’ntarni s 25-m opuščenim bazenom so zasnovali stiščišče ustvarjalne skupnosti. Trenutno v prvi razvojni fazi so uporabnikom namenjene delovne mize, prostori za skupnisko delo, brainstorminge in delavnice, večnamenski prostor za fotostudio, plesno treninge, predavanja dinamični in razstavni prostor - galerja, priložnostni ateljeji za učenje odprtokodnih operacijskih sistemov. Na takšen način nastaja kreativni prostor, ki pomeni varno okolice za razvoj in povezovanje posameznikov ter organizacij (nevladnih, gospodarskih, neprofitnih) z namenom udejanjanja projektov  na področju kreativnih industrij. Platforma bo profesionalcem in organizacijam z raznovrstnih področij omogočala v prvi vrsti izvalanje projektov, ki bodo prispevali k izboljšanju zasavskega okolja v najširšem smislu, z znanjem in delom pa se bodo razvijali samozadostni in trajnostni poslovni modeli. V kreativni skupnosti PUNKT si prostore za razmišljanje, delo in ustvarjanje delijo ljudje iz različnih skupin, a s skupnimi interesi: komunikologi, oblikovalci, arhitekti, umetniki, športniki, avtomehaniki, hišniki, logistiki, računovodje, inšpektorji, trgovci, plesalci, razvijalci, gostinci, fotografi, snemalci, električarji, režiserji, podjetniki, poeti, filozofi, glasbeniki, ekonomisti, scenaristi, pesniki, mladinski delavci, kolesarji, multimedijski ustvarjalci, programerji, gledališčniki, ljubitelji narave, serviserji, doktorji znanosti, aktivisti, starši, srednješolci, brezposelni in študenti,... Razlicnost, ki bogati in nedvomno vodi v premike. Do družbene pogodbe ter poslovnega dogovora med Lafarge Cementom in zasavsko ustvarialno industrjo je prišlo skozi splet okoliščin. Dobra ideja, volja ljudi in dobri nameni so našli zmagovalno kombinacijo. V prazno bazensko stavbo je PUNKT prinesel vsebino, Lafarge pa je stavbo oddal v brezplačno uporabo. Tako je zdaj od ustvarjalne skupnosti odvisno, kako bo izkoristila poligon in kako bo svoje delovanje zapeljala v dober rezultat. PUNKT mora skozi so-delanje, izobraževanje in produkcijo prihajati do novih organizacijskih rešitev. V kolikor se bo princip delovanja PUNKT-a izkazal za uspešen model, se bo njegova uporabna vrednost lahko prilagodila tudi na druge prazne prostore, v druge kraje in njegove skupnosti. Dokaz, da PUNKT ne predstavlja le vizije, temveč gre za živo iniciativo, so že zastavljeni in ustvarjeni skupnostni projekti. PUNKT se v začetni fazi povezuje predvsem znotraj regije, a ima ambicije po vseslovenskem in tudi svetovnem povezovanju. Eden od najobsežnejših trenutnih mednarodnih projektov se imenuje "Prazni prostori Zasavja (Empty Spaces of Zasavje)". Gre za projekt, ki bo opuščenim zasavskim industrijskim objektom začel vdihovati ideje za novo življenje. Projekt je v fazi mapiranja in dokumentiranja objektov, sledila bo vpostavitev spletne platforme, skozi katero bo PUNKT k sodelovanju povabil vseevropske usivarjalce iz multidisciplinarnih področij, ki bodo prispevali svoje ideje k viziji prostora. Ustvarjalni razed je tisti, ki je ključnega pomena za spremembe, razvoj, izboljšave, zato je nujno, da se ustvarjalci povezujejo, srečujejo, sodelujejo. Ideja je dobila insipiracijo v Delavskem domu Trbovlje, ki ima z ekipo umetnikov zamisli za preureditev RTV oddajnika Kum v "Art center Kum", kjer bo mesto muzeju novomedijske umetnosti in domicil trboveljske skupine Laibach, ki je svetovno prepoznana blagovna znamka. Drug projekt "Plavaj ali umri (Swim or Die)" je filmski projekt, ki je umetniski poklon legendarnemu bazenu trboveljske cementarne, danes Lafarge Cement. V petindvaisetmetrskem plavalnem bazenu se je naučilo plavati mnogo trboveliskih otrok, bazen pa je nudil pogoje za treniranje tudi Plavalnemu klubu Irbovlje. Ta jev 80-ih sodil med 8 najboljsth klubov na področju Jugoslavije in v svoji zgodovini dosegel več kot 200 naslovov prvakov Jugoslavije v različnih kategorijah. "Tretji projekt nosi naslov "Izobaževanje za kreativne industrije". Gre za pilotski projekt, ki ga PUNKT želi vrpostaviti že v prihodnjem letu. Skozi metode neformalnega izobraževanja v povezavi z učnim podjetjem oblikovati modul osnovnih zanj za profesionalno pot v kreativnih industrijah in za spoznavanje principov delovanja kreativnih in njihovih podpornih industrij. Ideja kreativnih industrij ni nekaj novega, vendarle pa pomeni nekaj svežega, saj vstaja na ramenih lokalne skupnosti, kar je v travmatično prizadetih post-socialističnih družbah prava redkost. Zasavski PUNKT je dokaz, da se velike zgodbe danes pišejo na lokalnih nivojih. Iniciativa ustvarjalne skupnosti vnaša v prostor svežo energijo, potrebo po ponovnem razmisleku, viziji, strategiji zasavske regije, dokazuje moč skupnosti in nuje, da se ustvarjalci z vseh vetrov povezujejo in s soustvarjanjem odpirajo nova poglavja v družbeno-ekonomskih sferah življenja. Le tako lahko nastaja nova industrija. V Trbovljah / Zasavju je ta nova industrija - kreativna. Vir: http://trajek.org/2012/10/06/nova-industrija-v-trbovljah/            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACTNova industrija v TrbovljahSredišče PUNKT - aktivacija lokalne kreativne skupnosti@Trajekt, 06.10.2012 (TAP - Teden... http://spaces.si/Pop-up-Dom-1 Fri, 06 Sep 2024 15:20:26 +0000 spaces 454187 SPACES S•O•C - Thinking CONTACTPop-up dom1:1:1 Uporabnik izdelek oblikovalec @Trajekt, 29.10.2012Maša Ogrin Pop-up koncept je v slovenskem prostoru nekaj novega, v svetu pa se podobni principi izvajajo periodično, identificirajo problem ter ponudijo takojsnjo in učnkovito resitev. Poznani so urbanistični pop-upi, od organizacije neformalnih virov na opuščenih gradbiščih, pop-up kafičev na ulici, ki opozarjajo na prometno preobremenjenost ulic, do pop-up mobile mestne hiše, mobilnega laboratorija za presojo stanja civilne družbe in snovanja izboljšav v lokalnih skupnostih. Pop-up Dom odgovarja na trenutno situacijo v družbi in gospodarstvu. V družbi, ki manj zaposluje, mladi kreativni posamezniki težje razvijajo svoje sposobnosti. Odgovor na stanje je lahko samo-organizirana trgovina, ki predstavi lastne izdelke manjših proizvodnih serij. Pop-up Dom je koncept prodaje izdelkov sodobnega slovenskega oblikovanja, predstavi jih v njihovem uporabnem okolju. Galerijsko stanovanje vzpostavi neposredno interakcijo med uporabnikom in izdelkom ter pripomore k njegovem celovitejšemu vrednotenju. Z razvojem družbe se bosta tako proizvodnja kot tudi prodaja prilagajala končnemu uporabniku. Princip je blizu storitvenemu oblikovanju (service design). Integracija končnega člena - kupca - v oblikovalski proces pomeni korak naprej v trajnostnem razvoiu, saj zagotavlja preživetje izdelka, s katerimi se identificiramo (in ga po nakupu redkeje zavržemo). V stanovanju so razstavljeni nekateri prototipni kosi notranje opreme, ki jih je možno kupiti takoj, ali pa se bodo razvijali v dialogu z naročnikom. Uporaba sodobnih spletnih tehnologi omogoča povratno informacijo in vapostavlja dialog med oblikovalcem in uporabnikom. V Pop-up domu se je izkazalo, da si slovensko gospodarstvo lahko opomore, de se vpostavi dober dialog med oblikovalcem, obrtnikom in nenazadnje naroënikom. Pri vedini izdelkov so obrtniki ali podjetja sodelovali z mladimi oblikovalci. V sodelovanju med Lip Pohistvom Bohinj in oblikovalskim kolektivom RomPom je ob tej prilo?nosti je nastala druzina omar, ki bodo umescene v nov turisticni objekt v Bohinju. Sodelovanje dokazuje, da je maloserijska proizvodnja z uporabo lokalnih znanj in dostopnih materialov lahko uspesna predzgodba masovne proizvodnje. Razstavljeni pohištveni kosi govorijo o tem, da je sodobna slovenska produkcija raznolika in v koraku s sodobnimi smernicami. Prevladujejo osnovni materiali - les, tkanina, papir, kovina. Nekateri izdelki so obdelani po principu » up-cycling«, kar pomeni, da staremu odsluženemu kosu, z minimalno predelavo, dodamo novo vsebino. Nekateri željo po trajnostni naravnanosti dosegajo s tem, da je izdelek v njegovi življenjski dobi mogoče prilagajati uporabnikovim potrebam in željam. Svetila so prilagojena vsakemu prostoru, bolj kot na samo obliko luči, se osredotočajo na način podajanja svetlobe, po principu FFF » form-follows-function « in izražajo večplastnost oblikovanja svetlobe v prostoru. Maloprodajni kosi imajo - prav tako kot pohištvo - svojo dodano vrednost. Družabne igre so oblikovane unikatno in prilagojeno lokalnemu okolju, med njimi najdemo slovenski monopoli in namizno leseno igro - strelastiko. Stanovanju, ki so ga mladi oblikovalci do zadnjega vtikača opremili sami, vključno s preureditvijo kuhinjskih in kopalniških prostorov, dokazuje, kakšen potencial je v sodelovanju. Poleg oblikovalskih kosov, keramike, oblačil, nakita, umetnin, v stanovanju najdete tudi produkte uspešnih (slovenskih) podjetij, ki veriamejo v medseboino sodelovanie in vzpodbujajo mlade uspešne krativce. Pobuda za projekt: Oblikovalski kolektiv Rompom (Jurij Lozić, Tilen Sepic, Andraž Tarman, Nusa Jelenec, Gasper Premoze) v sodelovanju s Kreativno cono Šiška (Metka Pinezic, Mina Arko, Nina Urh, Maša Ogrin, Brigita Grbin, Marko Orel, Miha Artnak, Srdan Prodanovič). Vir: http://trajekt.org/2012/10/29/111-uporabnik-izdelek-oblikovalec/            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACTPop-up dom1:1:1 Uporabnik izdelek oblikovalec @Trajekt, 29.10.2012Maša Ogrin Pop-up koncept je v slovenskem prostoru... http://spaces.si/Debata-Institucija-kot-praksa Fri, 06 Sep 2024 15:10:59 +0000 spaces 454185 SPACES S•O•C - Thinking CONTACTDebata Institucija kot praksaO preobrazbi sodobnih modelov institucij in njihovi vlogi v prihodnosti @Trajekt, 13.5.2013Maša Ogrin »Institucije imajo moč. Nakazujejo trende in usmerjajo pozornost. So pomembne in to dejstvo ne zahteva posebnega pojasnila. So plovila, ki zbirajo, predstavljajo, preučujejo, podpirajo in presojajo. So arbitri okusa, tvorci znanja. So tkalci sanj naše kulturne imaginacije.«je zapisano v vabilu na simpozij Institucija kot praksa, ki se je prejšnji teden odvijal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Simpozij je vodila kustosinja in kritičarka Beatrice Galilee, tudi predavateljica sodobne arhitekture in oblikovanja in kustosinja letošnjega arhitekturnega trienala v Lizboni. Sogovornike je izbrala iz širšega svetovnega arhitekturnega miljeja sodobnih ustvarjalcev, arhitektov, kustosov, kuratorjev in mislecev. Povabljeni so bili Eva Franch i Gilabert, direktorica galerije Storefront for Art and Architecture iz New Yorka, Jan Boelen ustanovitelj sodobno-umetnostne galerije Z33 v Hasseltu, Kieran Long kustos za arhitekturo in sodobno oblikovanje v Victoria & Albert muzeju v Londonu, Indy Johar soustanovitelj biroja 00:/ in Marielsa Castro izvrsna direktorica galerije LIGA v Ciudad de Mexico. Indy Johar, vodja HUBa v Westministru je mnenja, da smo priča preobrazbi ekonomskih modelov, sodobne ekonomske teorije postavljajo v središče človeka. S pojavom P2P (op.p.: people to people) pristopov, ki jih omogoca internet, kot npr. Kickstarter, Foursquare, Airbnb, Prevozi, ... se rušijo ustaljene hierarhične oblike delovanja družbe. Linearen ustroj družbe, nadomešča mrežna ureditev, v ospredje pa stopajo sposobnosti in želje posameznika, ki ni več odvisen od vmesnih posrednikov. Državne institucije nadomeščajo "bottom-up" prakse, ki so dinamične in odprte, predvsem pa služijo civilni družbi. Dogaja se neka nova vrsta industrijske revolucije, katero soustvarjajo oblikovalci drubenih tokov. Kulturne institucije prevzemajo tudi politično vlogo in se s tem postavljajo kot enakovredni gradniki socialnega okolja. Predavatelji so ob predstavitvi svojega dela osvetlili vlogo sodobne galerije, ki bolj kot prostor reprezentacije postaja prostor za preizkušanje novih konceptov in umetniških praks. Galerijski prostor je hkrati laboratorij in obratno. Komentira in sooblikuje življenje v okolici. Umetniške institucije osvetljujejo in nagovarjajo, ter se same odzivajo na gospodarske in politične izzive. V tem kontekstu je bilo poleg galerij, katerih predstav niki so bili prisotni, omenjenih se nekaj drugih nevladnih organizacij: CUP - Centre for urban pedagogy, Fabrika, omenjena pa sta bila tudi instituta Design as Politics na Univerzi za tehnologijo v Delftu, ter Strelka institut v Rusiji, kjer dizajn sodeluje in soustvarja odgovore na družbeno-politična in gospodarska vprašanja. V skladu z novo k človeku obrnjeno ekonomijo institucije nagovarjajo človeka in njegovo družbeno politično vlogo. Sistemi državnih institucij so okorni in ne-fleksibilni, zato so manjši kolektivi, ki temeljijo na zanju in sposobnostih posameznikov bolj uspešni pri reagiranju na aktualno dogajanje. Z organizacijo dogodkov in performansov se odzivajo na okolje in a komentirajo ter sooblikujejo in napovedujejo. Mnogokrat so galerije tudi prizorišče kritičnih političnih diskurzov, eden uspešnih primerov so projekti galerije Storfront for art and architecture, ki jo vodi katalonska arhitektka Eva Franch i Gilabert v New Yorku, vendar imamo tudi v Sloveniji nekaj uspešnih praks, kjer se umetnost prepleta z urbanim, javnim in političnim (Onkraj gradbišča, Prostorož, Kreativne zadruge, Kreativna cona Šiška, Roglab,...). Spreminja se odnos med razstav ljenimi artefakti in obiskovalci galerije, le-ti so vedno bolj soudeleženi v galerijskih performansih, kar predstavlja novo obliko reprezentacije umetniških objektov, ki je bila za časa Op-arta le nakazana. Ideji ustvarjanja izkušnje sledi tudi kuracija in umestitev umetniških izdelkov v prostor. Objekt postaja subjekt in obratno, obiskovalci galerije se gibajo skozi t.i. galerijsko pokrajino, le-ta pa jim ponuja prostor in čas za refleksijo. Vrednost za družbo predstavlja predvsem to, kar po dogodku v prostoru ali družbi ostane, pa naj bo to fizična intervencija, ali pa mentalna sprememba, ki jo dogodek sproži. Jan Boelen, ustanovitelj sodobno-umetnostne galerije Z33 je mnenja, da mora biti vsako novo oblikovanje kritično do obstoječega, poezija naj služi kot strategija, dvom pa naj bo orodje, ki lahko oblikuje spremembe. Vir: http://trajekt.org/2013/05/13/institucija-kot-praksa/            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACTDebata Institucija kot praksaO preobrazbi sodobnih modelov institucij in njihovi vlogi v prihodnosti @Trajekt,... http://spaces.si/Poti-moderne-Adolf-Loos-vs-Joseph-Hoffmann Fri, 06 Sep 2024 14:51:52 +0000 spaces 454184 SPACES S•O•C - Thinking CONTACT Poti moderne - Adolf Loss vs. Joseph Hoffman@Outsider, 13 junij 2015 Maša Ogrin Razstava Poti moderne, ki je bila na ogled to zimo v Muzeju uporabne umetnosti na Dunaju (Museum fűr Angewandte Kunst), nekdanjem Cesarsko-kraljevem avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo, predstavlja vpogled v arhitekturno in oblikovalsko produkcijo prejšnjih treh stoletij, spreminjanje družbenih sistemov in njihov vpliv na arhitekturo in oblikovanje. Od rahljanja temeljev hierarhično urejene Evrope, preko padca avstro-ogrskega imperija, vzpostavitve socialno demokratičnega sistema in neoliberalne sodobnosti. “Vsi smo odgovorni za razvoj bistvenih pomenov naše dobe, toda glavna naloga arhitektov, oblikovalcev in umetnikov je, da jim dajo otipljivo obliko…” zapiše vodja MAK-a Christoph Thun-Hohenstein. Modernizem s temelji v idejah razsvetljenstva, poudarjanjem smisla in razuma, vrednotah enakosti, znanosti in tehnološkega napredka na prelomu stoletja obljublja zlato dobo za človeka-posameznika, osvobojenega hierarhičnih represij. 1. Rojstvo (novega) potrošnika / glam&glitter za vse Kdo sem, ko kupujem? Kaj zadrži moj pogled ko se sprehajam med izdelki na svetovni razstavi oblikovanja, in kaj me definira, ko se znajdem v trgovini, ki od mene terja jasen izkaz mojih finančnih zmožnosti? Občudujem tisto, česar ne morem imeti,  lahko pa imam približek oboževanega? Sredina osemnajstega stoletja višjemu srednjemu razredu odpre možnost svobodne izbire življenjskega sloga. Poprej diktiran družbeni okus se osvobaja hierarhične utesnjenosti in stilske omejenosti in zmuzljivo prehaja v roke premožnejšega meščanstva. Umetni materiali, kompoziti, nadomestki omogočijo razmah produkcije in stimulirajo potrošnjo, kar dvigne “splošni življenjski standard”, izoblikuje se svobodni “izobraženi potrošnik”. Odprejo se vrata ustvarjanju navideznega. Posameznikov okus se enači s stopnjo njegove informiranosti. Na Dunaju leta 1758 ustanovljena šola za proizvodnjo in pripravo omogoči razvoj obrti, ki do leta 1850 izoblikuje produkcijske sisteme že osnovane na delitvi dela. Toda nove smeri v oblikovanju in arhitekturi želijo biti v koraku z rastjo in razvojem demokratične družbe in se želijo otresti praznine in eklektičnosti historicizmov. Arhitekt Theophil von Hansen prostorska razmišljanja že oplaja z rasteriziranim in generičnim, nov “funkcionalni stil”, distanciran od stilske podvrženosti, ki ga mladi Otto Wagner že vskrkava iz prenove gradu Hernstein (1856-1880). Arhitekturna prenova gradu namreč vsebuje vseobsegajoče umetniške in oblikovalske napore, ki pa v nasprotju s secesijskim načinom oblikovanja ne želi biti umetniški. 2. Otto Wagner / glasnik funkcionalizma Wagner vkleše v marmor postulate o nerazdružljivost lepote in funkcije.“Sine arte sine amore non esta vita.” (Brez umetnosti, brez ljubezni življenje ne obstaja.) in “Artis sola domina necessitas.” (Edina gospodarica umetnosti je potreba.) Oblikovalski proces torej ni dodajanje oblike in estetike utalitarnemu, temveč funkcija postane ena od kategorij oblikovanja, kar reformira celo prihajajočo generacijo arhitektov. Dostopnost novih materialov in tehnologij zahteva arhitektovo odzivnost, torej je nujno, da je novo oblikovanje drugačno, sodobnejše od predhodnega, izražati mora “našo lastno boljšo, demokratičnejšo, samo-zavednejšo, idealno naravo in vzeti v obzir človeške ogromne tehnične in znanstvene dosežke kot tudi njegovo popolnoma praktično tendenco.” Ogromno ustvarjalnih naporov je posvetil načrtovanju metropole, pohištvo pa je še vedno oblikoval posebej za arhitekturo, v katero je bilo umeščeno. V nasprotju s težnjami prihajajoče industrializacije in serijske proizvodnje je obrtnika še vedno zavzeto vključeval v arhitekturni proces, kar je stavbo umestilo globoko v kraj in čas. 3. Moderni življenjski slogi med 1897 in 1910 / od iskanja stila do reševanja problemov Vprašanje individualnega izraza, ponovna uporaba historičnega stila, negativni učinki industrijske produkcije, razvoj nacionalnega okusa skozi oblikovanje, celoviti umetniško-oblikovalski pristop, so teme, ki so zaznamujejo dela dunajskih arhitektov na prelomu stoletja. Arhitekta Josef Hoffmann (1870–1956) in Adolf Loos (1870–1933) bijeta svoj osebni boj v iskanju novega oblikovanja za sodobnega človeka. Hoffmann in secesionisti se zdijo novi, sodobni in inovativni, vendar se njihovi oblikovalski koncepti redko oddaljijo od butične “stilske” potrebe po “estetiki”, Loos pa se odloči oblikovati novega človeka resničnosti v vseh njenih vsakdanjih razsežnostih. Kulturno-kritična pozicija Loosa izloči iz ugledne družbe secesijcev, odzove se s kritiškim esejem “Vom armen reichen Mann” (O ubogem bogatašu) in označi delovanje secesionistov kot skrajno elitistično in sektaško. Loos posledično postane outsider v takratni dunajski družbi. 4. Nove Dunajske poti / poti absurda * introvertiranost vs. odprtost Leto 1910 je prelomnica, nastaneta dve ključni deli – palača Stoclet v Bruslju in palača Goldman & Salatsch na Michaelerplatzu na Dunaju, hkrati pa se ideje o revolucionarni moči lepote in vere v evolucijsko moč racionalnega in od umetnosti osvobojenega kulturnega razcveta že širijo po Evropi skozi tisk in mednarodne razstave. Loos najde zavezništvo v pariških in berlinskih avantgardah, v francoski reviji Les cahiers d’ajourd’hui l. 1913 izide njegov odmeven članek “Ornament in zločin”, ki neprikrito razkriva dvoličnost dunajske družbe. Medtem ko secesionisti poveličujejo izbran družbeni sloj – novo izobraženo elito – in zagovarjajo umetnike, študente, mecene in izjemne ljudi kot edine, za katere menijo, da sodijo v fokus “metropolitanskega” sodobnega življenja, ima Loos vedno v mislih širšo družbeno sliko, o čemer priča njegovo široko arhitekturno udejstvovanje. Loos zahteva inkluzivnost in večplastnost oblikovanja, ki še bolj kot posamezniku, služi družbi in času. Meni, da mehanizacija in z njo povezana sistematizacija vsakodnevne objekte končno osvobajata jarma umetnosti, hkrati pa je umetnost končno lahko osvobojena utalitarnega (v Franciji se paralelno oblikuje krog dadaistov z Duchampom). Čas industrializacije torej določa način razmišljanja o arhitekturni in oblikovalski produkciji. Kljub za tisti čas progresivnemu razmišljanju se Loos globoko zaveda tradicionalnega izročila: palača Goldman & Salatsch na Michaelerplatzu na Dunaju vzpostavlja dialog s historično okolico, ne da bi posnemala stilske vzorce preteklosti, medtem ko je Hoffmannova palača Stoclet v Bruslju bolj rezultat študije detajlov, geometriziranja oblik, izbiranja materialov, … Razkorak med kulturno mislijo se pokaže tudi v načrtovanju mest in obravnavanju stanovanjske gradnje. Nostalgični secesionisti vidijo prihodnost mest v načrtovanju introvertiranih novih sosesk (Hohenwarte na Dunaju, Umetniška kolonija v Darmstadtu), medtem ko se Loos loti načrtovanja večplastnih stanovanjskih situacij (večstanovanjske hiše v mestu, koče na deželi, vile za umetnike, delavske kolonije …). Diametralnost dobe razstava predstavi z ilustracijo interierjev, ki opisujejo življenjske stile posameznikov (temelj raziskovanja v modernizmu), predstavljene s posnetkom dveh spalnih in dveh bivalnih prostorov. Dvoličnost dobe se nam razkrije prav v ponovni postavitvi teh prostorov v merilu 1:1. Hoffmannovo konzervativno oblikovanje domače spalnice za zakonca Salzer (1902) na eni in njegovo fetišistično oblikovanje budoarja za starleto v Parizu (1937) na drugi strani nam pred oči narišeta dva vzporedna svetova in puščata prostor za osebno interpretacijo. Loos oblikuje spalnico precej svobodnje in izzivalneje, moderni fetišizem s poznavanjem konteksta postane logičen in smiselen. Intimna zakonska postelja je prostor, ki združuje v prejšnjih primerih nezdružljiva konteksta – zakon in svobodo.  Ob tem pa je razstavljeno še stanovanja za sodobno žensko, ki ga je oblikovala Loosova vajenka Margarete Schuette Lihotzky (1897 – 2000), ki prav tako odstira temo novega stoletja, ki je šele s tovrstnim oblikovalskim razmišljanjem dobila družbeno veljavo. 5. Viri. 1960 do danes. / relevantnost / dostopnost virov določa oblikovanje Loosova razmišljanja predstavljajo uporabnejše izhodišče za urejanje kompleksne prihajajoče sodobnosti. Če je modernizem reševal vprašanja, povezana s porajajoče se industrializacijo, se današnji svet usmerja predvsem v manevriranje z viri. V tem kontekstu razstava predoči Holleinov postmodernizem kot skrajnost likovnega v arhitekturi, in nasprotno, relevantnost sodobnih arhitekturnih aspiracij, ki temeljijo na funkciji. Namig, da naj se sodobna oblikovalska dejavnost usmeri predvsem na upravljanje z viri in uporabo okolju ne-škodljivih materialov in tudi posegov, da je včasih bolje manj kot več. V tem kontekstu kot uspešne prakse predstavi dela Anne Lacaton in Philipa Vassala ter sodobne študentske projekte v manj razvitih družbah. V 60. je z dosegljivostjo materialov, virov in popularizacijo tehnologij moč odločanja bolj v rokah posameznika kot kdajkoli prej. Le-ta pa je nepripravljen in morda tudi ne dovolj osveščen. Arhitekt prevzema le še funkcijo moderatorja in obvladovalca, pritisnjen v kot z “željami” in “ekonomičnostjo” (ki ima v sodobnosti zaradi neuravnoteženosti globalnega trga povsem drug pomen) se je skoraj nezmožen izraziti in lahko le še izvaja. Pomik v čas, ko je bil stvarni svet pomemben bolj kot danes, je lahko navdihujoč. Kljub nasprotujočim si težnjam različnih družbenih slojev je bil duh časa prežet z oblikovanjem stvari, na kar so bili pozorni tako arhitekti kot tudi investitorji. Preteklost uči, da lahko arhitekti, če le želijo in če imajo dobre sogovornike, vplivajo na družbo. Kdo bo koga v teh kvazi težkih novih časih pa je kot že od vedno stvar osebne odločitve in aktivnega sodelovanja. Besedilo: Maša Ogrin Fotografije: iz razstave Wege der Moderne (Poti moderne), Dunaj, MAK, 2015ž            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACT Poti moderne - Adolf Loss vs. Joseph Hoffman@Outsider, 13 junij 2015 Maša Ogrin Razstava Poti moderne, ki je bila... http://spaces.si/Uvodnik_Outsider Fri, 06 Sep 2024 14:51:27 +0000 spaces 454183 Kdaj pa kdaj se česa ne odkrije, ker se pač zamakne,kdaj drugič se kaj nalašč zakrije, ali pa premakne.Včasih slepci, zaprtih oči, kaj spustimo, da mimo zbeži,spet drugje sledimo, si oddahnemo in onemimo. Arhitektura je ena bolj počasi se spreminjajočih umetnosti in znanosti, rada zamenja fasado, redko vsebino. Odprti prostor tokovom sledi hitreje kot arhitektura. Medtem, ko se arhitektura še vrača v čisto simetrijo in racionalnost, oblikovanje zunanjih površin že sledi intuiciji in beži v svobodnejše ureditve. Prostor nikoli ne želi biti povsem statičen.Arhitektura odpira prostor, ki pred njenim vstopom ni obstajal. Diskobolos sočasno v kamen ujema dinamiko, ki bo sprožila met. Nesimetričen prostor postavi telo iz ravnovesja, znajti se mora, zato je aktivno, premično, dinamično. Zato zalučaj! In sledi. Kdaj pa kdaj se česa ne odkrije, ker se pač zamakne,kdaj drugič se kaj nalašč zakrije, ali pa premakne.Včasih slepci, zaprtih oči, kaj spustimo, da mimo... http://spaces.si/Like Fri, 06 Sep 2024 13:46:43 +0000 spaces 454181 SPACES S•O•C - Thinking CONTACTLike!@Praznine, oktober 2011Maša Ogrin Strast do novega, ki je vodila modernistično misel preteklega stoletja in skušala presekati z izpetostjo prejšnjih obdobij, je ob samem rojstvu naletela na odpor. Misel, da je umetnost nosilka družbenih sprememb in ustvarjalka dobrih družbenih pogojev, se je uspela prebiti in obstati, čeprav le za kratko obdobje v zgodovini. Po toliko letih opazujemo vseh pravil osvobojenega posameznika v enaindvajsetem stoletju, ki mu demokratični spletni prostor omogoča izbiro vsebin, a hkrati nalaga odgovornost presoje. Informacije, ki jih lahko dobiš pomočjo svetovnega spleta, so mnogovrstne, a večinoma enosmerne. Če se je nekoč druzba izoblikovala ob debatah ob prebranem tisku in oblikovanju skupnih mnenjskih izhodišč, je danes prostora za dialog vedno manj. Izrivata ga enosmerna komunikacija in kratko komentiranje na spletnih forumih. Posameznik informacijo dobi, jo vrednoti in odvrže, nemalokrat brez premlevania in premišljevanja, daleč od spodbud, ki jih je prinašalo dvajseto stoletje, in daleč od abstrakcije umetnostnih gibanj, ki so spodbujala premišljevanja. Komentar ali mnenje zamenjuje enoumna pritrditev ali odklonitev Všeč! V umetnosti se že od antike vse do danes opis lepo ali všečno mnogokrat nanaša zgolj na vizualni učinek. Pritrditve v smislu všečnega presmerjajo naso pozornost od resničnih problemov umetnosti, kulture in prostora ter nenazadnje urejenosti celotne družbe. Definicija pojma lepota je izmuzijiva, dojemanje lepega je podvrženo fluidnosti mnenj, ki se neprestano prilagajajo okoliščinam, ugajanju, sprejemanju. "Kar zadeva mene, so vprašanja o lepoti in sreči nadležna in zapletena, zato bom vztrajala pri svojih standardih - ali je nekaj pravično ali pošteno ali univerzalno."1 Umetnostne smeri 20. stoletja so z odmikom od pozitivizma 19. stoletja utemeljile vlogo dozdevka - priblizka2 in s tem odprie možnosti sodobni kulturni produkciji, da se ne spogleduje več s problematiko prostora in časa, temveč zabava, banalizira, posplosuje. Sodobni človek z uživanjem tovrstne kulture zamenjuje tisoče večplastnih vprašanj s preprosto sopomenko - všeč ali pač ne. Vsako umetniško, tudi arhitekturno delo ima omejen čas. Tehnologija ze od pojava železnice pospešuje branje prostora, vendar se zdi, kot da se je z razsiritvijo komunikacijskih tehnologij vrzel med človekom in njegovim bivanjskim okoljem poglobila. Digitalno doživljanje ločuje A od B in briše vmesni prostor.3 Naš prostor je sestavljen iz števila črk, prinesenih iz različnih abeced, brez sistema, ki bi posamezne črke vezal v besede, besede v stavke. Brez izhodišč pa je razmeroma težko nastaviti smernice sodobnega oblikovanja. Sploh ker je spremenlivost edina stalnica in ker med klikanjem izgubljamo rdečo nit, kontekst, ki se lahko razvija le s poglabljanjem in prepletanjem. Stalnico v prostorskih ureditvah predstavljajo prometni tokovi, institucije kulturnega in državnega pomena, stanovanja in vmesno tkivo. V urbanistični praksi 19. stoletja je edina vloga pri vpostavljanju odnosa do kulture, narave in gospodarstva pripadala fizičnemu prostoru. V galerijah, kinematografih in parkih so se dogajali stiki in izmenjave mnenj, zapiše Elke Krasny.4 Danes se velik del informiranja, poslovanja in zasebnih stikov prenaša v nefizično spletno okolje. Virtualni prostor poskuša postajati vedno bolj on-time, interaktiven, izkustven, po drugi strani fizični javni prostor skuša slediti logiki množenja podob in oglasov ter postaja sestavljen iz miselnih preskokov, ki so sicer značilni za spletno okolje. Tehnična in likovna usklajenost, ki jo je premogla gotika, se od vzpona renesanse izmika.5 Mestno okolje je danes predstavljeno v skrčeni obliki, s fotografijami ali vizualizacijami posameznih projektov ustvarjamo podobe tistega, kar želimo videti, ne pa tega, kar mesto kot koherentna celota pravzaprav je. Preplet uporabne in estetske funkcije okolja je še vedno zanemarijiv, tehnološko urejamo infrastrukturo prometnih tokov in storitvenih vozlišč, z občutkom za lepo pa se lotevamo urejanja private lastnine. Veznega okolja, ki bi premoglo kvalitete obojega, je v slovenskih mestih manj, če že, se pojavlja v obliki urejanja strogih mestnih središč in zanemarjanja problemov širše okolice. Od Sitteja se je dojemanje prostora preusmerilo od opazovanja tehnoloskih dovršenosti k prostorski vrednosti arhitekture. V analogni dobi, ko je bilo načrtovanje podprto z maketnimi predstavitvami, ki jih je oblikovala ustvarjalčeva roka, in je bil neskončni zoom-in nekaj nepoznanega, je vsakdo razumel, da je modelna predstavitev abstrahirana, približana, dozdevna verzija končnega izdelka. Prostor se ne konca tam, kjer je zarisana črta. Danes je razlika med analognim (kontinuiranim) in digitalnim (preskakujočim) še neobvladljiva, vasih dobimo občutek, kot da bi bili objekti dobesedno natisjeni v okolje, ne da bi poskušali slediti okolici ali obvladovati vsaj sami sebe. Ena od posledic ločenega obravnavanja oblikovalskih problemov je nenazadnje sodobno neobvladovanje sposobnosti abstraktnega mišljenja. Pretirano klikanje v mladosti pomeni škodo razvoju sposobnosti konceptualnega mišljenja. Množenje neustreznih potez vpliva na razvoj mnenja laične javnosti. Večini bo všeč tisto, kar je aktualno, kar raste. V teh vzgibih je nekaj nezanemarijive vitalnosti, judje imajo raje nekaj živega, kot da bi vzdihovali nad pogoriščem neke kulture. Zanimivo je, da je strokovni odpor do neustreznih gradenj in prenov razmeroma nemočen. Stroka, ki svoje ravnanje umerja les površnimi pritrditvami nespecializiranih tretjih oseb, svoje delo ze v osnovi izniči. Izkijučno ponavijanje že videnega vodi v izgubo identitete in zmanjšuje osebno odgovornosti do dela. Iskanje množičnih enoznačnih pritrditev hromi ustvarjalno moč, saj večplastnost dela podvrže večinski sodbi in ga dematerializira na termin všečen ali nevšečen. Ti dve oznaki pa v resnici za okolje in družbo sploh nista relevantni. Naš odnos do projekta izraza nas odnos do sveta. Zrele in odgovorne poteze so tiste, ki so večkrat preverjene in znotraj vrednostnega sistema neovrgijive. Potrošniško-tržni pogled na arhitekturo je preozek, argument mnenja javnosti ne more biti edino merilo primernosti oblikovanja. O mnenju uporabnikov lahko razpravljamo v primeru, ko so soočeni z dvema ali več sprejemlivimi alternativami in so mnenja o njih deljena. Če jim med alternativami predočimo nekaj ali več nesprejemljivih - ker morda ne upoštevajo katerega od dogovorov strokovnjakov - takih alternativ nobena količina mnenj ne more narediti sprejemlivih.6 O čem se bomo dogovarjali, če bodo naša lastna dela utemeljena na mnenjskemu odobravanju prostorsko neosveščene javnosti in bodo naši projekti zlepljeni iz časopisnih odrezkov, površnih nasvetov in napak razumljenih referenc? Misel, da se vsebina lahko manifestira skozi obliko, pomeni velik navdih za ustvarjalce, ki smo z materializacijo svojih idej zmožni izraziti marsikaj, kar bi v drugačnih okoliščinah ostalo zgolj na papirju. Da bi si le želeli misliti!  1 Murakami, H. Norveški gozd. Ljubljana: Sanje, 2008, str. 119. 2 Badiou, A. 20. stoletje. Ljubljana: Analecta, 2005, str. 67-78 3 Sloterdijk, P. Unkomprimierbare raum. V. Topos Raum. Nümberg: Verl. für Modeme Kunst 2005, str. 420-430. 4 Krasny, E. Transverzalnosti urbano kuriranje in mikropolitika prilaščanja prostora ter konstrukciie identitet. V: Urbanost 20. let kasneje. Koper: Univerzitetna založba Annales Koper 2030, str. 83. 5 Ravnikar, E. Slovenska moderne arhitektura. Novi svet IV, St. 6. str 604-608. V: Umetnost in arhitektura. Ljubljana: Slovenska matica 2007, str. 63. 6 Hutt, A, James, B. Newspaper Design Today, London: Lund Humphries, 1989            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACTLike!@Praznine, oktober 2011Maša Ogrin Strast do novega, ki je vodila modernistično misel preteklega stoletja in... http://spaces.si/Tinca-Stegovec Fri, 06 Sep 2024 13:46:43 +0000 spaces 454182 SPACES S•O•C - Thinking CONTACT Ujemanje življenja - razstava del Tince Stegovec@Praznine, november 2012Maša Ogrin "Ce sont les experimets que nous faisons. " Stanley William Hayter Razstava opusa del Tince Stegovec v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je omogočila vpogled v celotno ustvarjanje ene naših največjih slovenskih modernih grafičnih umetnic. Skozi okna Gradu Tivoli se odpirajo pogledi na zasneženo in obljudeno Jakopičevo sprehajališče. Ob Prešernovem prazniku, na dan zatvoritve razstave, umetnica sedi v razstavni dvorani in opazuje obiskovaice, ki podoživljajo njen svet v risbah in grafikah. Medtem, ko se prešerno razpoložena zapleta v pogovore, urejene oblikovne in barvne kompozicije nemo spregovorijo v sebi lastnem jeziku. Galerija postne živ prostor, razstavijena dela spajajo navidezno ločena svetova umetnosti in življenja. Izčiščenost njenega umetniškega izraza ima izvor v vzpodbudah Ljubljanske likovne akademije, štipendija pa ji je omogočila izpopolnjevanje v pariški grafični delavnici Stanleya Williama Hayterja. V grafičnem ustvarjanju se za impresijo lahkotnega trenutka skriva premišljenost, vztrajnost in disciplina. Kompozicija likovnih elementov, skrbno izbrana tehnika in simbolistična motivika, predstavijajo idejo, misel ali zgodbo, kot esenco njenega likovnega izraza. Kreativni proces je sestavijen iz razporejanja in uravnovešanje posameznih elementov, raziskovanja obnašanja materialov, poznavanja tiskarskih postopkov. V njenih grafikah se misli kot v poeziji pretakajo skozi skladnost kompozicije, materialov, barv in tehnike. Vzpostavljanje odnosov med njimi je enako pomembno kot komunikacija med ljudmi, zapiše avtorica. Grafika je njena najljubša tehnika, ker meni, da je za razliko od slik in kipov, z grafičnimi listi veliko lažje komunicirati, jih pošiljati, množiti in s tem širiti zavest o tem, da je prav naše bivanje tisto, ki napolnjuje okvirje umetnosti. Opazujemo in filtriramo vtise, ki vstopajo v zavest in uokvirjajo nase vizualne spomine. "Pa, držite se svojega poklica, poklic je kot paličica, ki pomaga plezalki vzcveteti." Tinca zaključi pogovor in se zatopi v misel. Delo Tince Stegovec je bilo v času njenega ustvarjanja bolj cenjeno v tujini kot doma. Razstavijala je v številnih pomembnih evropskih in svetovnih prestolnicah od Amsterdama, Rima, Aten, Londona, Celovca, Pariza, Beograda, Berlina, Budimpešte in Prage, pa vse do Buenos Airesa, Miami Beacha in tudi drugod. V začetku osemdesetih jo je Fundacija Juan Miro umestila v leksikografske izdaje Mednarodnega biografskega centra v Cambridge (IBC).            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACT Ujemanje življenja - razstava del Tince Stegovec@Praznine, november 2012Maša Ogrin "Ce sont les experimets que nous... http://spaces.si/Sylvia Fri, 06 Sep 2024 13:15:41 +0000 spaces 454178 SPACES S•O•C - Thinking CONTACTSylvia CIE Artara - Multimedijska pop opera o Sylvii Plath@Trajekt, 19.10.2021Maša Ogrin Predstava Sylvia je včeraj na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma vzplamtevala kot reinterpretacija devetih performerk in performerja, ki so preigravali Sylvijino življenje ob sublimni spremljavi avtorske glasbe.  Odzven življenja ene največjih ameriških pesnic 20. stoletja, ne vsebuje originalnih avtoričinih besedil, razen zaključnega citata, ki deluje kot protiutež in po mnenju avtorjev izraža svojstven upor. Spomine oz. aluzije na njeno življenje je v izrazito pesniškem jeziku ustvarjalec Fabrice Murgia prelil v tako imenovano multimedijsko “pop-opero”, ki s prepletanjem treh planov — videa, odrske postavitve in avtorske interpretacije ustvarjalcev — preigrava večplastnost bivanja. Posnetki “close-upi” obrazov na odru predstavo vlečejo ven iz sodobno uporabljene scenografije ameriških 50-tih in jo dokončno aktualizirajo v avtorski interpretaciji ustvarjalcev. Ravno ta slika v odrskem okviru vsakič druge dvorane, z drugim občinstvom, v drugem mestu, zares poustvari občutje ob branju (Sylvijine) poezije, ko je gledalec hkrati zelo blizu detajlu — izrečene, zapisane ali odigrane — brezčasne geste in hkrati ujeti v soodvisnost s svojim življenjem tukaj in zdaj. S preigravanjem kadrov, mešanjem mehkih posnetkov obrazov igralk in hkrati živim, divjim odrskim gibom teles na odru, umeščenih v realni prostor, ob glasbeni interpretaciji oblikuje gledališko silhueto pesničinega sveta. Ko se telo igralke sprehodi skozi prostor, izgine za vrati, kamera pa od blizu pokaže luknjo v tleh za njimi in roko, ki seže pod ladijski pod po skrito škatlico cigaret, aludira na avtoričin način pisanja, kjer se skozi artikulirane, popredmetene vtise njenega resničnega življenja kažejo doživljanja in hipokrizije — bežanja — slehernika, ujetega v boj z notranjo bolečino. Zgodovina/zdravstvo njeno stanje označi z “bi-polarno motnjo”, predstava pa stanje skozi izjemno strukturiran in usklajen gledališko-vizualni jezik opisuje kot ustvarjalno, možno, poetično. S hkratno uporabo senzorialnih ojačevalcev — luči, zvoka in gibljivega prostora — prikazuje kako je senizibilna pesniška duša sposobna občutiti mnogo nasprotujočih si intenzivnih čustev ob istem času. Predstave, ki motnje oz. deviacije postavijo v kontekst družbene relevantnosti, bi morale biti še bolj zaželene, oglaševane in gledane, saj omogočijo kritičen pogled na družbene ureditve, ki skušajo siloma zdraviti, kar je toliko nenavadno, da presega omejeno razumevanje večine. Razvoj njene motnje je ob vpogledu v njeno otroštvo logičen, vendar se v uprizoritvi tega dela njene biografije komaj dotaknejo. Na tem mestu predstava izgubi priložnost, da bi poglobila razumevanje kompleksne pesničine osebnosti ter jo počlovečila. Morda ravno na račun tehnično zahtevne izvedbe predstava raje gradi na “šovu” in na nadaljnjem ustvarjanju mita o Sylvii (in ne želi govoriti o resnični Sylvii). V predstavi niso bila uporabljena pesničina avtorska besedila, ustvarjalci so lahko delali le z odzvenom njenih misli, dnevnikov in pesmi v kontekstu njihovih življenj. Zgodbo na odru pripoveduje devet žensk različnih kulturnih in jezikovnih ozadij, skozi to postavitev je lepo nakazana možnost, da je vsaka od nas Sylvia. Edini moški v predstavi, ki je kvazi naključno izbran iz občinstva zapolni vlogo moža Teda Hugesa. Ta gledališka poteza ustvarjalca Fabrica Murgie ima na ženske gledalke najverjenteje intenziven učinek (in je morda povezana z odzvenom Sylviinih besedil v kasnejših feminističnih gibanjih). Subverzivno namreč poseže v prevpraševanje avtonomije moške volje, hkrati pa deluje kot tolažba za čas (ameriške) patriarhalne povojne družbe, ki je v pesničino življenje vnesla toliko trpkosti. V resnici je v resnici vseeno, kdo ta moški je. Sylviina sentimentalna melodrama se odvija v njeni notranjosti, moški je marioneta z masko, vsakič znova usmerjan od druge Sylvie. V lomu med hrepenenjem po ustrezajoči družbeni vlogi matere in gospodinje, in izrazito željo po samouveljavitvi in ustvarjanju, se kali njena poezija in morda ravno zaradi te supresije dosega takšno večplastnost in kvaliteto. Ujetost v frakcijo — med slabo družbeno podučenostjo o pomembnosti medosebne komunikacije in kot rešilno bilko ponujeni predpis “klasičnih” vzorcev delitve družbenih vlog — senzibilno in inteligentno pesnico, žensko, pripelje do družbeno pripete in realne norosti. Klasicizem je beseda, ki se skozi predstavo večkrat sliši in ponovi, a v različnih kontekstih tudi odzveni. Če je začetek predstave zlagoma intimen in smo ob pojemajoči svetlobi v dvorani, ob lahkotnem gibanju figur na odru neprislino vtkani v osebni prostor Sylviinega stanovanja — kjer mimogrede ob začetku predstave doživimo pravzaprav njen osebni konec, je zaključek pompozen, dramatičen — odrska postavitev z raztrganim platnom in zadaj poveličani pripovedovalec originalnih besedil — nakaže vstajenje Sylvie mita. Po aplavzu se vrnemo v svet, kjer prižig vžigalice pomeni vžig – ogenj – življenje, ali kot na svoj grob dvoumno vnaprej zapiše Sylvia: “Even amidst fierce flames the golden lotus can be planted.” Uprizoritev: Fabrice Murgia Glasba: An Pierlé, Koen Gisen, Hendrik Lasure & Casper Van De Velde Vodja fotografije: Juliette Van Dormae Asistent kamere: Takeiki Flon Asistent uprizoritve: Justine Lequette Asistent gostovanja: Maxime Glaude Asistent uprizoritve pripravnik: Shana Lellouch Ustvarjalec videa in svetlobe / tehnični režiser Artara: Giacinto Caponio Asistent ustvarjalca / režiserja videa: Dimitri Petrovic Kostumografija: Marie-Hélène Balau Scenografija: Rudy Sabounghi Asistent scenografije: Julien Soulier Dekoracije: Aurélie Borremans Asistentka dekoracij: Valérie Perin Dekoracije odra: Léa Pelletier & Sophie Hazebrouck Asistentka dramaturgije: Cécile Michel Zasnova dekorja in kostumov: Ateliers du Théâtre National Wallonie-Bruxelles Sodelujejo: Valérie Bauchau, Clara Bonnet, George Cizeron, Vanessa Compagnucci, Vinora Epp, Léone François, Magali Pinglaut, Ariane Rousseau, Scarlet Tummers Vodja produkcije: Hugues Girard Umetnica svetlobe: Emily Brassier Umetnik zvoka: Bob Hermans Oder: Marc Defrise, Aurélie Perret, Olivier Vincent Filmska kamera: Juliette Van Dormael / na gostovanju Aurelie Leporcq Prevod dramatizacije: Nives Košir Fotografije v prispevku: Hubert Amiel            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACTSylvia CIE Artara - Multimedijska pop opera o Sylvii Plath@Trajekt, 19.10.2021Maša Ogrin Predstava Sylvia je včeraj na... http://spaces.si/Skupnostna-prenova-javnega-prostora Fri, 06 Sep 2024 13:01:40 +0000 spaces 454177 SPACES S•O•C - Thinking CONTACTSkupnostna prenova javnega prostora  - Idrija je oživila Balinplac @Trajekt, 12.11.2021Maša Ogrin Danes, ko nas čas prisilno odtujuje od javnega, se v mestnem središču Idrije odpira nov mestni park, namenjen ustavitvi in druženju, pogovorom in povezovanju. V stanovanjski vrzeli, le streljaj od glavnega trga v Idriji, med Rožno ulico in potokom Nikova je civilna družba na pobudo mladih arhitektov in oblikovalcev v sodelovanju s prostorskim kolektivom otvorila prostor, majhen žepni park, v katerem se bodo lahko zbirale vse generacije okoliških stanovalcev. Park deluje kot hibrid med mestnim parkom in parkom pred blokom, je ravno dovolj intimen, da se v njem lahko razvijejo bodisi medsosedski pogovori bodisi otroška igra. Majhni, urejeni javni prostori v mestnem ali karajevnem tkivu namreč omogočajo ravno to – dovoljšnjo stopnjo intimnosti, da se obiskovalci čutijo vpeti v okolje, varni in opaženi, ali kot v svojih zapisih poudarja že Gehl – majhnost je pomembna, saj so obrazi posameznikov na majhnih razdaljah opaženi, s čimer se omogoči neprisilna interakcija z drugim. Nova ureditev v Idriji ima zaobsega bistvene karakteristike uspešnega načrtovanja mikro ambientov v mestih. 1. Ideja za ureditev je izhaja od spodaj navzgor — Opazovanje. Katja, Primož in Jože, trije mladi prebivalci mesta so se naveličali hoditi mimo zaprtega, zapuščenega praznega prostora v središču mesta Idrija. Prostor deset let zaplankane parcele nekdanjega balin placa so se odločili ponuditi javnosti. “Svoje čase je ta tu deloval Balinarski klub Škafar, ki je leta imel vlogo srečevališča prebivalcev mesta, vendar ga je postavitev profesionalne balinarske trase na drugi lokaciji pri stadionu izpraznila.” – pove Katja. Balinarstvo se je torej prestavilo v novi idrijski “downtown”, med komercialne programe, staro prijetno balinišče pa je bilo od takrat zaprto in zaraslo z vegetacijo. Majhen zapuščeni prostor, ki bi ga lahko povrnili družbi. Arhitektka, arhitekt in oblikovalec so vklopili domišljijo in konec leta 2020 oddali pobudo, da bi lahko ta prostor postal odprt prostor za skupnost. Mali, žepni prostor je skozi pogovor o možnostih že začel dobivati obliko. Spregovorili so z urejevalci prostora in zastavili realizacijo. 2. Ureditev zasleduje t.i. minimal viable product princip — Ureditev je zasnovana kot družbena akcija. Divje zaraslo vegetacijo so v pomladi 2021 s pomočjo okoliških prebivalcev sčistili, vendar precizno in z občutkom do divje zaraslih vrst, biodiverziteta v mestih namreč ima svojo vlogo. Drevesa, nekaj gabrov, javorjev, ringlo, češnja, ki so se v desetletju lepo razrasla in bodo površino senčila, so v maniri – prostor narave ni prazen prostor – ohranili in zaščitili. Odločili so se, da prostor uredijo le toliko, da bo postal zanimiv za obiskovalce, ki pa bodo sčasoma sami definirali načine uporabe. V ta namen so traso nekdanjega balinišča tudi zasuli s peskom, z materialom, ki je dostopen in ga lahko kadarkoli kasneje odstranijo in brez škode in obremenitve okolja nadomestijo z drugim materialom. Karakter začasnosti se zdi v sodobnem razmišljanju in urejanju skupnostnega prostora za preživljanje prostega časa ključen, ne ve se namreč, kako se bo prostor v prihodnosti razvijal in uporabljal, morda kot igrišče, morda kot park… vse odvisno od potreb trenutnih uporabnikov prostora. 3. Identiteta in ponovna uporaba — V želji po ohranitvi identitete, so sopomin na program ohranili. Ohranjen je obris nekdanjega balinišča, prav tako pa tudi napis na obnovljeni transparentni ograji proti potoku – BK Škafar. Na ta način se v prihodnost vsaj v obliki spominske reference prenaša tudi programska dediščina. Prostor nekdanjega balinišča še vedno osvetljujejo obstoječi kanderlabri, ki so nekdaj osvetljevali traso balinišča, pozicije bodo sčasoma prilagojene dostopu. Ponovno so uporabljene tudi granitne kocke podedovane iz časa Podreccove preureditve Mestnega trga. Le te robijo prostor debel ohranjenih divjih dreves. 5. Dogodek — Otvoritev in novo dogajanje v prostoru je osvetlila skulptura mladega umetnika. Skulptura Luke Savića (Kot v nebesih, tako na zemlji), ki je bila zasnovana je bila za festival Svetlobna gverila v Ljubljani prav tako podaljšuje svoj obstoj v javnosti, po obisku Makedonije, Litve, Velike Britanije je s svojim umetniškim karakterjem je razsvetlila včerajšnjo otvoritev v Idriji in pritegnila k obisku tudi bolj sramežljive prebivalce. Umetnost v javnem prostoru, še toliko bolj če je začasna, doda vrednost vsakemu dogodku in obeleži prostor, ter obiskovalce vzpodbuja k razmisleku in pogovoru. 6. Razvoj in vplivanje naprej — Ureditev proži verižno reakcijo. V prihodnosti se bo uredil tudi preostali prostor v bližini ležečega odprtega prostora, ki je sedaj prometno neurejen, večino prostora pa zaseda parkirišče. V želji po boljši ureditvi prostora za vse, so posamezniki v sodelovanju s prostorskim kolektivom Kombinat zasnovali novo prometno ureditev in sodelujejo pri spremembi OPPN* (občinskega podrobnega prostorskega načrta), da bi našli boljše rešitve za omenjeno mestno vrzel, kot jih predpisuje trenutni dokument. Ureditev je dokaz, kako sodelovanje med pobudniki (zainteresiranimi prebivalci), občino in prostorskimi kolektivi na neurejenih in pozabljenih kotičkih v mestu lahko vzpostavi priložnosti za nove mestne vsebine. Praksa postopnega načrtovanja mestnih (ali krajevnih) predelov je definitivno nekaj, kar je vredno posnemati, saj šele z mikro premiki lahko ustvarimo zares prijetne in poosebljene mestne predele, ki jim šele uporaba in obisk prebivalcev vdahnejo smer razvoja. Vzpodbudna je tudi ponovna uporaba zavrženih materialov, ki od oblikovalcev/arhitektov in izvajalcev zahteva nekaj več informiranosti, premisleka, občutljivosti in iznajdljivosti. Gesta umestitve svetlobne inštalacije, kot označevalca spremembe v prostoru, pa je prav tako sugestivna. Obeležuje namreč dogajanje in nov mestni predel, ter vzpodbuja prebivalce k podobnim akcijam. Teme krožnega urbanizma, urbanega recikliranja, participacije, medgeneracijskega vključevanja ta projekt nedvomno pokriva in želeli bi si, da bi tudi drugi posamezniki, občine in kolektivi posnemale podobne prakse, ki bi prej ali slej morale postati ZAKON. Katja Martinčič, Jože Carli in Primož Pavšič v sodelovanju s kolektivom Prostorož. Projekt podpira tudi Občina Idrija. Obnova je del projekta Common places — Ustvarjalna Evropa (2014-2020). Fotografije: Gregor Kacin            © 2024 Maša Ogrin SPACES S•O•C - Thinking CONTACTSkupnostna prenova javnega prostora  - Idrija je oživila Balinplac @Trajekt, 12.11.2021Maša Ogrin Danes, ko nas...