Brezhibno povezano
@Jubilejna 50 revija Hiše, 2023
Maša OgrinJe suis l’espace ou je suis*
Kmečka pot nas po idilični pokrajni Goričkega pripelje do domačije na hribu s prelepim razgledomna polja, pašnike, sadovnjake in sosednje razpršene zaselke. Gruča objektov, nanizana okrogskupnega dvorišča, pripoveduje zgodbo o nekdanjem življenju na kmetiji. Cimprača za bivanje,ruševine hleva za živino in skedenj za spravilo pridelkov so razporejeni okoli skupnega dvorišča nakaterem se prepletajo aktivnosti prebivalcev. Skromni, premišljeni zazidalni vzorec, se ponavlja vvsem Goričkem in sam zase govori o življenju v pokrajini. Prisluhnemo, da nas nagovori prav ta delkulture preobražanja bivalnega okolja z medčloveškim sodelovanjem in z materiali, ki jih nudi lokalno okolje.
Slamokrovstvo je veščina, pri kateri je sodelovanje skupnosti pomemben del nesnovne dediščine,ki se iz roda v rod prenaša le po izročilu. Za izdelavo končnega izdelka je potrebna fizičnaprisotnost mojstra, ki potrjuje ruskinovsko premišljevanje o tem, da če ločiš izdelovalca od njegovemisli, prekineš vez med razmišljanjem in delom in tako ugonobiš primarno ustvarjalno silo, kideluje, kadar je človek-izdelovalec povezan z materijo svojega dela in o njej ves čas izvajanja tudirazmišlja. Snovanje in inovativno mišljenje sta tako lahko prisotna ves čas izdelave, izdelek vesčas izboljšujeta in ga v ključnih trenutkih agilno prilagodita. V nasprotju s tem stališčem, smo varhitekturni stroki počasni in konzervativni, preveč odvisni od zunanjih pogojev in zato ujeti vprimež ponavljanj v načrtovanju. Beton, ki se je naprimer še do nedavnega uporabljal zaradi svojihbistvenih lastnosti - mehanske odpornosti in stabilnosti, danes umeščamo v dele stavb, kjerfunkcionalno ni potreben. Arhitekti, ki bi s svojo široko izobrazbo, v luči odgovornosti do podnebnihprocesov, razvoj prostora morali usmerjati tudi miselno, zaradi porušenih razmerij v produkcijigrajenega okolja prevzemajo vlogo podizvajalcev in (p)ostajajo izdelovalci načrtov. Form follows function, lepa premisa arhitekture iz preloma prejšnjega stoletja, se danes oglaša v fasadnihpreoblekah v modernističen slogu, a te stavbe pa ne premorejo niti zabavnosti post-modernizma, hkrati pa so okoljsko obremenjujoče.
Da bi preizkusili drugačen pristop k delu, smo organizirali eksperimentalno arhitekturno delavnicogradnje slamnate strehe na Goričkem**. Skupaj z mojstrom, etnologinjo, arhitekti, študenti inpredstavniki lokalne skupnosti ter krajinskega parka, smo želeli preveriti ali lahko arhitekturodoživimo bolj trajnostno, povezano z okoljem in z ljudmi, ki so vpleteni v proces gradnje, kakšen jeobčutek ob delu na tak način in kako lahko izkušnja predrugači naše razumevanje arhitekturnega načrtovanja.
Mojster
Izdelava vsakega detajla v procesu uporabe trajnostnega materiala iz okolice, v našem primerupokrivanja objekta strehe s slamo, je vezana na znanje mojstra, ki material dobro pozna. Ksodelovanju smo povabili mojstra, ki je celo življenje posvetil izdelovanju slamnatih streh in svojeznanje predaja svojemu sinu. Takšno rokovanje z materialom premore tudi duhovno dimenzijo, sajte-ta zaradi nenehne interakcije z ustvarjalcem ostaja živ, mojster pa z njim povezan. Premišljenorokovanje z omejeno količino materiala in skrbna izvedba detajlov vpletata ustvarjalca neposrednov proces dela od snovanja do končnega izdelka in mu prinašata ustvarjalno in osebnozadovoljstvo, ki se čuti v razpoloženju med gradnjo in vpliva na kvaliteto končnega izdelka.
Material
Postopek izdelave slamnate strehe zahteva nadzor nad celotnim procesom, od setve zrnja voktobru, žetve in skrbnega spravila v juliju, čiščenja pred končno uporabo v jeseni, do končnefunkcije uporabnosti materiala - uporabi za strešno kritino. V tem procesu se vzpostavita dvaodnosa - odnos med mojstrom in materialom in odnos med materialom in okoljem. Proces izdelav slamnate strehe je počasen, skrben in premišljen, vsako pretiravanje in hitenje pri izdelavi lahkopovzroči nepopravljivo škodo v končnem izdelku. Izdelovanje slamnate strehe je ne nek načinpodobno pletenju oziroma tkanju tekstila, vsaka neenakomernost v izdelavi lahko pusti prosto potmeteorni vodi, kar lahko kasneje povzroči propad celotne hiše. Slama je odličen primertrajnostnega materiala. Pridelava v lokalnem okolju, ima ničen ogljični odtis, po izteku roka trajanja,ali ko hiša prebivalcem ne bo več potrebna, se bo material zlil nazaj z okoljem, ali pa jo bodouporabile živali. Lepa anekdota o slamnati strehi, ki smo jo ob delu slišali pripoveduje o tem, da sokmetje nekoč, če je nastopila lakota, prebrskali streho, da bi našlji še kaj zrnja za prihodnjo setev.Ali obstaja še kakšen material, ki ima tako lep življenjski cikel? Zanimivo se je vprašati o tem, kopremišljujemo o globalni povezanosti sveta in virov.V luči podnebnih sprememb in pogovorih o vplivih gradnje na okolje se osvetljuje tudi pozornost douporabe materialov. O izkušnjah o gradnji s slamo ali s trstiko smo povprašali arhitekte iz drugihpokrajin, in pri vseh, ki so se povabilu na pogovor odzvali, je bilo opaziti naklonjenost do materiala,navkljub ali pa ravno zaradi zahtevnosti rokovanja z njim. Morda je čar organskih materialov v tem,da zahtevajo prisotno pozornost in skrb, ne le ob montaži, temveč ves čas uporabe in morda seprav zato, vsaka še tako skromna anonimna arhitektura, izdelana iz dostopnih trajnostnihmaterialov iz okolja in ročno vgrajenih v zasnovo hiše, v ruralna okolja vklopi bolje, kot načrtovanahiša iz umetnih industrijskih proizvodov. Pozornost, tudi ko je prelita v material pa je večinomalepa. Uporaba materialov iz okolice, včasih ključni del pri gradnji hiš, je danes v razvitejših družbaheksotika, vključno z reciklažo in predelavo že uporabljenega materiala. Toda ravno današnji čas, kinam predoča vprašljivo dostopnost virov in težo odvisnosti od tuje proizvodnje, vzpodbuja kpremisleku. Pri nas je problematična zakonodaja, ki uporabe naravnih materialov, za razliko odnekaterih drugih evropskih držav (še) ne dovoljuje, postopek testiranja in certificiranja pa jedolgotrajen, zato se arhitekti uporabi večinoma izognejo. Deloma so problematični tudi pomanjkljivisistemi vzpodbud in kreditiranj, ki bi take načine gradnje ali prenove vzpodbujali. Informacije oraziskavah naravnih materialov in razvijanje modelov implementacije tudi v industrijo, pretežno iztujine, pa morda vseeno kažejo drugačno smer razvoja stroke tudi nam.
Skupnost
Tehnike gradnje, ki izvirajo iz mojstrskega poznavanja materialov, nas danes vznemirjajo, mordaravno zato, ker smo od gradnje lastnega bivanjskega okolja odtujeni. Vpletenost mojstra obrtnika,uporaba nežnega, obnovljivega materiala iz okolice, ter nenazadnje sodelovanje vseh udeležencevpri izdelavi detajlov, večerni klepeti, spontani improvizirani dogodki, fotografska razstava indelavnica izdelave venca, s katerim se po tradicionalnem običaju zahvalimo sebi in naravi, zadobro izvedeno delo, so dokaz, da naši napori pri predajanju kulturno-etnološko-arhitekturnega znanja niso bili zaman. Prenos, ki se je zgodil ob podajanju teoretičnih in praktičnih znanj je bilprav tako dvosmeren. Delavnica je omogočila oživitev tradicionalnih tehnik gradnje, ter okrepilazavedanje o soodvisnosti med udeleženci in njihovim bivalnim okoljem. Izkazala se je kot aktualenformat za učenje o okoljsko-senzitivni gradnji, ki lahko hkrati poveže podobno misleče, obenem pamotivira posameznike, da v svoje prakse vnašajo pridobljene izkušnje in premisleke.
-
*Sem prostor kjer sem (op.p.) - Arnaud, N. L’etat dbauche V: Bechelard, G. The Poetics of space.1994, str. 127.
** Snovanje projekta Slamnata streha: arhitektki Maša Ogrin in Nina Vidić Ivančič, z mojstrom Antonom Golnarjem in drugimi.
Slamokrovstvo je veščina, pri kateri je sodelovanje skupnosti pomemben del nesnovne dediščine,ki se iz roda v rod prenaša le po izročilu. Za izdelavo končnega izdelka je potrebna fizičnaprisotnost mojstra, ki potrjuje ruskinovsko premišljevanje o tem, da če ločiš izdelovalca od njegovemisli, prekineš vez med razmišljanjem in delom in tako ugonobiš primarno ustvarjalno silo, kideluje, kadar je človek-izdelovalec povezan z materijo svojega dela in o njej ves čas izvajanja tudirazmišlja. Snovanje in inovativno mišljenje sta tako lahko prisotna ves čas izdelave, izdelek vesčas izboljšujeta in ga v ključnih trenutkih agilno prilagodita. V nasprotju s tem stališčem, smo varhitekturni stroki počasni in konzervativni, preveč odvisni od zunanjih pogojev in zato ujeti vprimež ponavljanj v načrtovanju. Beton, ki se je naprimer še do nedavnega uporabljal zaradi svojihbistvenih lastnosti - mehanske odpornosti in stabilnosti, danes umeščamo v dele stavb, kjerfunkcionalno ni potreben. Arhitekti, ki bi s svojo široko izobrazbo, v luči odgovornosti do podnebnihprocesov, razvoj prostora morali usmerjati tudi miselno, zaradi porušenih razmerij v produkcijigrajenega okolja prevzemajo vlogo podizvajalcev in (p)ostajajo izdelovalci načrtov. Form follows function, lepa premisa arhitekture iz preloma prejšnjega stoletja, se danes oglaša v fasadnihpreoblekah v modernističen slogu, a te stavbe pa ne premorejo niti zabavnosti post-modernizma, hkrati pa so okoljsko obremenjujoče.
Da bi preizkusili drugačen pristop k delu, smo organizirali eksperimentalno arhitekturno delavnicogradnje slamnate strehe na Goričkem**. Skupaj z mojstrom, etnologinjo, arhitekti, študenti inpredstavniki lokalne skupnosti ter krajinskega parka, smo želeli preveriti ali lahko arhitekturodoživimo bolj trajnostno, povezano z okoljem in z ljudmi, ki so vpleteni v proces gradnje, kakšen jeobčutek ob delu na tak način in kako lahko izkušnja predrugači naše razumevanje arhitekturnega načrtovanja.
Mojster
Izdelava vsakega detajla v procesu uporabe trajnostnega materiala iz okolice, v našem primerupokrivanja objekta strehe s slamo, je vezana na znanje mojstra, ki material dobro pozna. Ksodelovanju smo povabili mojstra, ki je celo življenje posvetil izdelovanju slamnatih streh in svojeznanje predaja svojemu sinu. Takšno rokovanje z materialom premore tudi duhovno dimenzijo, sajte-ta zaradi nenehne interakcije z ustvarjalcem ostaja živ, mojster pa z njim povezan. Premišljenorokovanje z omejeno količino materiala in skrbna izvedba detajlov vpletata ustvarjalca neposrednov proces dela od snovanja do končnega izdelka in mu prinašata ustvarjalno in osebnozadovoljstvo, ki se čuti v razpoloženju med gradnjo in vpliva na kvaliteto končnega izdelka.
Material
Postopek izdelave slamnate strehe zahteva nadzor nad celotnim procesom, od setve zrnja voktobru, žetve in skrbnega spravila v juliju, čiščenja pred končno uporabo v jeseni, do končnefunkcije uporabnosti materiala - uporabi za strešno kritino. V tem procesu se vzpostavita dvaodnosa - odnos med mojstrom in materialom in odnos med materialom in okoljem. Proces izdelav slamnate strehe je počasen, skrben in premišljen, vsako pretiravanje in hitenje pri izdelavi lahkopovzroči nepopravljivo škodo v končnem izdelku. Izdelovanje slamnate strehe je ne nek načinpodobno pletenju oziroma tkanju tekstila, vsaka neenakomernost v izdelavi lahko pusti prosto potmeteorni vodi, kar lahko kasneje povzroči propad celotne hiše. Slama je odličen primertrajnostnega materiala. Pridelava v lokalnem okolju, ima ničen ogljični odtis, po izteku roka trajanja,ali ko hiša prebivalcem ne bo več potrebna, se bo material zlil nazaj z okoljem, ali pa jo bodouporabile živali. Lepa anekdota o slamnati strehi, ki smo jo ob delu slišali pripoveduje o tem, da sokmetje nekoč, če je nastopila lakota, prebrskali streho, da bi našlji še kaj zrnja za prihodnjo setev.Ali obstaja še kakšen material, ki ima tako lep življenjski cikel? Zanimivo se je vprašati o tem, kopremišljujemo o globalni povezanosti sveta in virov.V luči podnebnih sprememb in pogovorih o vplivih gradnje na okolje se osvetljuje tudi pozornost douporabe materialov. O izkušnjah o gradnji s slamo ali s trstiko smo povprašali arhitekte iz drugihpokrajin, in pri vseh, ki so se povabilu na pogovor odzvali, je bilo opaziti naklonjenost do materiala,navkljub ali pa ravno zaradi zahtevnosti rokovanja z njim. Morda je čar organskih materialov v tem,da zahtevajo prisotno pozornost in skrb, ne le ob montaži, temveč ves čas uporabe in morda seprav zato, vsaka še tako skromna anonimna arhitektura, izdelana iz dostopnih trajnostnihmaterialov iz okolja in ročno vgrajenih v zasnovo hiše, v ruralna okolja vklopi bolje, kot načrtovanahiša iz umetnih industrijskih proizvodov. Pozornost, tudi ko je prelita v material pa je večinomalepa. Uporaba materialov iz okolice, včasih ključni del pri gradnji hiš, je danes v razvitejših družbaheksotika, vključno z reciklažo in predelavo že uporabljenega materiala. Toda ravno današnji čas, kinam predoča vprašljivo dostopnost virov in težo odvisnosti od tuje proizvodnje, vzpodbuja kpremisleku. Pri nas je problematična zakonodaja, ki uporabe naravnih materialov, za razliko odnekaterih drugih evropskih držav (še) ne dovoljuje, postopek testiranja in certificiranja pa jedolgotrajen, zato se arhitekti uporabi večinoma izognejo. Deloma so problematični tudi pomanjkljivisistemi vzpodbud in kreditiranj, ki bi take načine gradnje ali prenove vzpodbujali. Informacije oraziskavah naravnih materialov in razvijanje modelov implementacije tudi v industrijo, pretežno iztujine, pa morda vseeno kažejo drugačno smer razvoja stroke tudi nam.
Skupnost
Tehnike gradnje, ki izvirajo iz mojstrskega poznavanja materialov, nas danes vznemirjajo, mordaravno zato, ker smo od gradnje lastnega bivanjskega okolja odtujeni. Vpletenost mojstra obrtnika,uporaba nežnega, obnovljivega materiala iz okolice, ter nenazadnje sodelovanje vseh udeležencevpri izdelavi detajlov, večerni klepeti, spontani improvizirani dogodki, fotografska razstava indelavnica izdelave venca, s katerim se po tradicionalnem običaju zahvalimo sebi in naravi, zadobro izvedeno delo, so dokaz, da naši napori pri predajanju kulturno-etnološko-arhitekturnega znanja niso bili zaman. Prenos, ki se je zgodil ob podajanju teoretičnih in praktičnih znanj je bilprav tako dvosmeren. Delavnica je omogočila oživitev tradicionalnih tehnik gradnje, ter okrepilazavedanje o soodvisnosti med udeleženci in njihovim bivalnim okoljem. Izkazala se je kot aktualenformat za učenje o okoljsko-senzitivni gradnji, ki lahko hkrati poveže podobno misleče, obenem pamotivira posameznike, da v svoje prakse vnašajo pridobljene izkušnje in premisleke.
-
*Sem prostor kjer sem (op.p.) - Arnaud, N. L’etat dbauche V: Bechelard, G. The Poetics of space.1994, str. 127.
** Snovanje projekta Slamnata streha: arhitektki Maša Ogrin in Nina Vidić Ivančič, z mojstrom Antonom Golnarjem in drugimi.