Like!
@Praznine, oktober 2011
Maša OgrinStrast do novega, ki je vodila modernistično misel preteklega stoletja in skušala presekati z izpetostjo prejšnjih obdobij, je ob samem rojstvu naletela na odpor. Misel, da je umetnost nosilka družbenih sprememb in ustvarjalka dobrih družbenih pogojev, se je uspela prebiti in obstati, čeprav le za kratko obdobje v zgodovini. Po toliko letih opazujemo vseh pravil osvobojenega posameznika v enaindvajsetem stoletju, ki mu demokratični spletni prostor omogoča izbiro vsebin, a hkrati nalaga odgovornost presoje. Informacije, ki jih lahko dobiš pomočjo svetovnega spleta, so mnogovrstne, a večinoma enosmerne. Če se je nekoč druzba izoblikovala ob debatah ob prebranem tisku in oblikovanju skupnih mnenjskih izhodišč, je danes prostora za dialog vedno manj. Izrivata ga enosmerna komunikacija in kratko komentiranje na spletnih forumih. Posameznik informacijo dobi, jo vrednoti in odvrže, nemalokrat brez premlevania in premišljevanja, daleč od spodbud, ki jih je prinašalo dvajseto stoletje, in daleč od abstrakcije umetnostnih gibanj, ki so spodbujala premišljevanja.
Komentar ali mnenje zamenjuje enoumna pritrditev ali odklonitev Všeč! V umetnosti se že od antike vse do danes opis lepo ali všečno mnogokrat nanaša zgolj na vizualni učinek. Pritrditve v smislu všečnega presmerjajo naso pozornost od resničnih problemov umetnosti, kulture in prostora ter nenazadnje urejenosti celotne družbe. Definicija pojma lepota je izmuzijiva, dojemanje lepega je podvrženo fluidnosti mnenj, ki se neprestano prilagajajo okoliščinam, ugajanju, sprejemanju.
"Kar zadeva mene, so vprašanja o lepoti in sreči nadležna in zapletena, zato bom vztrajala pri svojih standardih - ali je nekaj pravično ali pošteno ali univerzalno."1 Umetnostne smeri 20. stoletja so z odmikom od pozitivizma 19. stoletja utemeljile vlogo dozdevka - priblizka2 in s tem odprie možnosti sodobni kulturni produkciji, da se ne spogleduje več s problematiko prostora in časa, temveč zabava, banalizira, posplosuje. Sodobni človek z uživanjem tovrstne kulture zamenjuje tisoče večplastnih vprašanj s preprosto sopomenko - všeč ali pač ne.
Vsako umetniško, tudi arhitekturno delo ima omejen čas. Tehnologija ze od pojava železnice pospešuje branje prostora, vendar se zdi, kot da se je z razsiritvijo komunikacijskih tehnologij vrzel med človekom in njegovim bivanjskim okoljem poglobila. Digitalno doživljanje ločuje A od B in briše vmesni prostor.3 Naš prostor je sestavljen iz števila črk, prinesenih iz različnih abeced, brez sistema, ki bi posamezne črke vezal v besede, besede v stavke. Brez izhodišč pa je razmeroma težko nastaviti smernice sodobnega oblikovanja. Sploh ker je spremenlivost edina stalnica in ker med klikanjem izgubljamo rdečo nit, kontekst, ki se lahko razvija le s poglabljanjem in prepletanjem. Stalnico v prostorskih ureditvah predstavljajo prometni tokovi, institucije kulturnega in državnega pomena, stanovanja in vmesno tkivo. V urbanistični praksi 19. stoletja je edina vloga pri vpostavljanju odnosa do kulture, narave in gospodarstva pripadala fizičnemu prostoru. V galerijah, kinematografih in parkih so se dogajali stiki in izmenjave mnenj, zapiše Elke Krasny.4 Danes se velik del informiranja, poslovanja in zasebnih stikov prenaša v nefizično spletno okolje. Virtualni prostor poskuša postajati vedno bolj on-time, interaktiven, izkustven, po drugi strani fizični javni prostor skuša slediti logiki množenja podob in oglasov ter postaja sestavljen iz miselnih preskokov, ki so sicer značilni za spletno okolje.
Tehnična in likovna usklajenost, ki jo je premogla gotika, se od vzpona renesanse izmika.5 Mestno okolje je danes predstavljeno v skrčeni obliki, s fotografijami ali vizualizacijami posameznih projektov ustvarjamo podobe tistega, kar želimo videti, ne pa tega, kar mesto kot koherentna celota pravzaprav je. Preplet uporabne in estetske funkcije okolja je še vedno zanemarijiv, tehnološko urejamo infrastrukturo prometnih tokov in storitvenih vozlišč, z občutkom za lepo pa se lotevamo urejanja private lastnine. Veznega okolja, ki bi premoglo kvalitete obojega, je v slovenskih mestih manj, če že, se pojavlja v obliki urejanja strogih mestnih središč in zanemarjanja problemov širše okolice. Od Sitteja se je dojemanje prostora preusmerilo od opazovanja tehnoloskih dovršenosti k prostorski vrednosti arhitekture.
V analogni dobi, ko je bilo načrtovanje podprto z maketnimi predstavitvami, ki jih je oblikovala ustvarjalčeva roka, in je bil neskončni zoom-in nekaj nepoznanega, je vsakdo razumel, da je modelna predstavitev abstrahirana, približana, dozdevna verzija končnega izdelka. Prostor se ne konca tam, kjer je zarisana črta. Danes je razlika med analognim (kontinuiranim) in digitalnim (preskakujočim) še neobvladljiva, vasih dobimo občutek, kot da bi bili objekti dobesedno natisjeni v okolje, ne da bi poskušali slediti okolici ali obvladovati vsaj sami sebe. Ena od posledic ločenega obravnavanja oblikovalskih problemov je nenazadnje sodobno neobvladovanje sposobnosti abstraktnega mišljenja. Pretirano klikanje v mladosti pomeni škodo razvoju sposobnosti konceptualnega mišljenja.
Množenje neustreznih potez vpliva na razvoj mnenja laične javnosti. Večini bo všeč tisto, kar je aktualno, kar raste. V teh vzgibih je nekaj nezanemarijive vitalnosti, judje imajo raje nekaj živega, kot da bi vzdihovali nad pogoriščem neke kulture.
Zanimivo je, da je strokovni odpor do neustreznih gradenj in prenov razmeroma nemočen. Stroka, ki svoje ravnanje umerja les površnimi pritrditvami nespecializiranih tretjih oseb, svoje delo ze v osnovi izniči. Izkijučno ponavijanje že videnega vodi v izgubo identitete in zmanjšuje osebno odgovornosti do dela. Iskanje množičnih enoznačnih pritrditev hromi ustvarjalno moč, saj večplastnost dela podvrže večinski sodbi in ga dematerializira na termin všečen ali nevšečen. Ti dve oznaki pa v resnici za okolje in družbo sploh nista relevantni. Naš odnos do projekta izraza nas odnos do sveta. Zrele in odgovorne poteze so tiste, ki so večkrat preverjene in znotraj vrednostnega sistema neovrgijive. Potrošniško-tržni pogled na arhitekturo je preozek, argument mnenja javnosti ne more biti edino merilo primernosti oblikovanja. O mnenju uporabnikov lahko razpravljamo v primeru, ko so soočeni z dvema ali več sprejemlivimi alternativami in so mnenja o njih deljena. Če jim med alternativami predočimo nekaj ali več nesprejemljivih - ker morda ne upoštevajo katerega od dogovorov strokovnjakov - takih alternativ nobena količina mnenj ne more narediti sprejemlivih.6
O čem se bomo dogovarjali, če bodo naša lastna dela utemeljena na mnenjskemu odobravanju prostorsko neosveščene javnosti in bodo naši projekti zlepljeni iz časopisnih odrezkov, površnih nasvetov in napak razumljenih referenc? Misel, da se vsebina lahko manifestira skozi obliko, pomeni velik navdih za ustvarjalce, ki smo z materializacijo svojih idej zmožni izraziti marsikaj, kar bi v drugačnih okoliščinah ostalo zgolj na papirju.
Da bi si le želeli misliti!
1 Murakami, H. Norveški gozd. Ljubljana: Sanje, 2008, str. 119.
2 Badiou, A. 20. stoletje. Ljubljana: Analecta, 2005, str. 67-78
3 Sloterdijk, P. Unkomprimierbare raum. V. Topos Raum. Nümberg: Verl. für Modeme Kunst 2005, str. 420-430.
4 Krasny, E. Transverzalnosti urbano kuriranje in mikropolitika prilaščanja prostora ter konstrukciie identitet. V: Urbanost 20. let kasneje. Koper: Univerzitetna založba Annales Koper 2030, str. 83.
5 Ravnikar, E. Slovenska moderne arhitektura. Novi svet IV, St. 6. str 604-608. V: Umetnost in arhitektura. Ljubljana: Slovenska matica 2007, str. 63.
6 Hutt, A, James, B. Newspaper Design Today, London: Lund Humphries, 1989